TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek, prva alineja drugega odstavka ter tretji in četrti odstavek 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr., 10/17 in 47/19), kolikor so se nanašali na evidenco kaznivih dejanj, so bili v neskladju z Ustavo.

Podatki iz evidence kaznivih dejanj v prvi in drugi fazi hrambe osebnih podatkov so osebni podatki, zato njihova obdelava pomeni poseg v informacijsko zasebnost posameznika, varovano s prvim odstavkom 38. člena Ustave. Anonimizirani podatki niso osebni podatki in niso varovani s prvim odstavkom 38. člena Ustave. Zakonski predpis izpolnjuje zahteve po jasnosti in pomenski določljivosti, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti njegovo vsebino in je na ta način ravnanje organov, ki ga ti morajo izvajati, določno in predvidljivo. Ker je z ustaljenimi metodami razlage mogoče določiti vsebino izpodbijanih določb Zakona o nalogah in pooblastilih policije, izpodbijane določbe niso v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave. Obdelava in s tem tudi hramba osebnih podatkov iz evidence kaznivih dejanj sledi dopustnemu cilju odkrivanja storilcev kaznivih dejanj zaradi učinkovite zaščite pred izvajanjem kriminalne dejavnosti. Ureditev v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije, ki je omogočala, da policija hrani osebne podatke v evidenci kaznivih dejanj, pri tem pa ni omogočala: 1) zahteve za izbris podatkov, če njihova hramba ni več nujna glede na vsebinske kriterije iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije (narava in teža kaznivega dejanja, za katero je bila izrečena pravnomočna kazenska obsodba, ali druge okoliščine, kot so posebne okoliščine, v katerih je bilo to kaznivo dejanje storjeno, njegova morebitna povezava z drugimi postopki v teku, oziroma predkaznovanost ali profil obsojene osebe), če zakonski rok hrambe podatkov po 129. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije še ni potekel, oziroma obdobnega preverjanja nujnosti nadaljnje hrambe podatkov po uradni dolžnosti; 2) določitve roka hrambe glede na težo in naravo kaznivega dejanja; 3) razlikovanja med različnimi kategorijami oseb iz Zakona o varstvu osebnih podatkov pri obravnavanju kaznivih dejanj, niti posebnega položaja oseb, ki jim je zagotovljena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Za vse kategorije oseb je bil namreč predpisan enak tridesetletni rok hrambe podatkov. Glede na navedeno izpodbijana prva alineja drugega odstavka 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije ni omejila hrambe osebnih podatkov na nujno mero niti z vidika razlikovanja med različnimi kategorijami oseb, na katere so se nanašali podatki iz evidence kaznivih dejanj. Izpodbijana ureditev obdelave osebnih podatkov ni omejila na nujno potreben obseg za dosego ustavno dopustnega cilja, zato je nedopustno posegla v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave.