TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

v 1. točki izreka ter v drugi alineji 2. točke izreka tako, da se znesek 3.029,32 EUR (725.946,00 SIT) zniža za 41,28 EUR (9.891,22 SIT), to je na znesek 2.988,04 EUR (716.054,78 SIT),

v prvi alineji 2. točke izreka tako, da se znesek 39,46 EUR (9.455,80 SIT) zviša za 41,28 EUR (9.891,22 SIT), to je na znesek 80,74 EUR (19.347,02 SIT).

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške s pritožbo.

Odstop od pogodbe pomeni njeno razdrtje, zaradi česar sta stranki v skladu s 111. členom OZ prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če pa je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. V trenutku odstopa banke od pogodbe le-ta zato ni več imela terjatve na izpolnitev pogodbe, temveč zgolj še terjatev na povračilo posojenega zneska denarja, tj. glavnice po pogodbi, zmanjšane za že plačane obroke, ter pravico do povračila morebitne škode. Od trenutka odstopa banke od pogodbe, namreč tožeča stranka, na katero je z izplačilom zavarovalnine prešla terjatev banke, plačila takšnih obresti ne more več utemeljevati na pogodbenem temelju. Banka in posledično tožeča stranka, ki je zaradi nastopa zavarovalnega primera in plačila zavarovalnine vstopila v njene pravice v razmerju do tožene stranke, pa je upravičena od dolgovanih denarnih zneskov zahtevati zakonske zamudne obresti. Takšna pravna diagnoza primera ima torej za posledico zaključek, da tožena stranka banki in sedaj tožeči stranki ni dolgovala glavnice ter stranskih terjatev, temveč dve glavnici (eno za vračilo posojenega denarnega zneska zaradi odpadlega pravnega temelja in eno iz naslova povračila škode) ter stransko terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Glede na pojasnjeno, za vračunavanje delnega plačila ni več mogoče uporabiti zgolj določbe 288. člena OZ, temveč je treba upoštevati tudi določbo 287. člena OZ, v skladu s katero se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, ob odsotnosti sporazuma upnika in dolžnika o vračunavanju, kakor tudi dolžnikove izjave o vračunavanju, ter ob obstoju okoliščine, da je hkrati zapadlo več obveznosti, pri čemer so vse enako (ne)zavarovane, dolžniku so vse v enako breme, nastale pa so tudi istočasno, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.