TFL Vsebine / TFLGlasnik

»The first thing we do, let's kill all the lawyers!«²

Namesto ogorčenja je, zanimivo, taka uporniška zahteva povzročala salve smeha številnih gledaliških občinstev v naslednjega skoraj pol tisočletja. Vsaj pri »resni publiki« je bil uporniški program, ki težave poskuša reševati s pobijanjem vseh pravnikov, seveda sprejet le kot izraz morilske sle neciviliziranih razbojnikov. Vendar pa bi, analizirana le nekoliko cum grano salis, taka zahteva upornikov izpred skoraj šestih stoletij lahko bila sprejeta povsem drugače in bi Jacka Cada kaj lahko naredila za enega najpomembnejših mož v zgodovini in teoriji prava. Smeh, in ne ogorčenje, navedeno povzroča seveda zato, ker je ena redkih stalnic v pogledih na pravo prav hudo (in včasih morilsko) sovraštvo, ki ga pravniki in njihov posel skozi celotno človeško zgodovino vzbujajo v preostalem delu prebivalstva.

Šele pred kratkim pa so bile narejene resne analize globljega konteksta tega skorajda univerzalnega negativnega sentimenta do prava in pravnikov. Izkazalo se je,³ da zgodba o Cadovem uporu, kot jo je opisal Shakespeare, sega onkraj običajnega sovraštva do notoričnih jurističnih morilcev, kot so bili Thomas Cromwell, Andrej Višinski ali kdo časovno in krajevno nam še bližji. Jack Cade in njegovi tovariši so namreč sovražili in ubijali vsakogar, ki so ga ujeli »s črnilom na prstih«, torej vse izobražene ljudi, ki so znali brati in pisati ter so s tem lahko povzročali:
»a lamentable thing that parchment, bein scribbled over, should kill a man«.⁴

Kos papirja z nanj načečkanimi besedami je v Angliji 15. stoletja res predstavljal življenjsko nevarno zadevo. Več kot 95 odstotkov ljudi je bilo nepismenih, zato niso mogli poznati (takrat že napisanih) pravnih pravil in niso mogli (v predpisani pisni obliki) uveljavljati ali braniti svojih pravic ali življenj. Še več, jezik prava je bila v Cadovem času še vedno latinščina. Uradno prevedena v angleški jezik takrat še ni bila niti Magna Carta kot najbolj temeljni ustavni dokument. Poleg vsega tega je bil navadnim ljudem nerazumljiv tudi in predvsem tedaj nastajajoč kompleksen in zapleten pravniški »novorek«. Pravniško izrazje tistega časa Cade (in nato Shakespeare) opisuje kot »nečloveško«,⁵ pravniki so obtoženi, da govorijo:
»in such abhominable words as no Christian ear can endure to hear«.⁶

Tako zelo osovraženi s strani upornikov iz leta 1450 so bili torej (vsi!) zagovorniki in uporabniki kompleksnega jezika in strukture prava, odtujenega od običajnih ljudi in široko uporabljanega:
»to get them accused and hanged for matters they, as being illiterate, were not able to answer«.⁷

Tovrstno in temu podobno zatiranje običajnih (nepismenih) ljudi sicer ni potekalo v popolnem brezpravju. Obstajala je namreč tudi druga plat zatiralske enačbe, ki so jo predstavljali izobraženi in latinsko govoreči »ljudje peresa in črnila«, najeti s strani revnih, da bi branili njihove pravice in življenja. Vendar so bili slednji, v današnji terminologiji odvetniki, morda še bolj osovraženi kot pravniki z nasprotne strani. Za svoje delo so namreč zaračunavali zneske, ki jih navadni ljudje niso zmogli plačati, izobražena in bogata elita pa jih je redno podkupovala za izdajanje interesov njihovih revnih neizobraženih strank. Kot vsak neustrezno nadzorovan monopol se je tudi ta razvil v vedno bolj ekscesno ravnanje in stanje. Ljudje, ki so nekontrolirano izvajali sistem »nečloveškega« pravniškega izrazja in zatiranja deprivilegiranih slojev na njegovi podlagi, so postopoma postali nov in odtujen razred ljudi. Tako nastalega monopola seveda niso razbijali in razbili njegovi akterji. Potreben je bil upor od zunaj. In Jack Cade ter njegovi kentski uporniki so za tak upor od zunaj poskrbeli, in to v obilnih količinah …

(Zgolj) zaradi navedenega Jack Cade ne bi mogel postati pomembna figura na področju pravnega urejanja življenja in sveta. Vendar pa je – skupaj s Shakespearom ter sodobnimi razlagalci njunih ravnanj in del – lahko štet za pomembnega vsaj zato, ker je z zgodbo o kentskem uporu Shakespeare res briljantno upodobil enega od najbolj bazičnih in večnih konfliktov v človeški zgodovini (ter naravi človeka in človeštva). Ta konflikt obstaja – in se vedno znova razreši ter ponovno vzpostavi – glede urejanja in obvladovanja sveta in življenja z uporabo kompleksnih in zapletenih besed, jezikovnih struktur, pojmov in sistemov. Namen teh intelektualnih dosežkov niti v srednjeveški Angliji niti kjerkoli drugje sprva ni v zatiranju, škodovanju ali nasploh počenjanju česa slabega. Prav nasprotno: v latinščini spisane formalne strukture razvitega evropskega srednjeveškega prava, uvožene v Anglijo z normandijskimi osvajalci, so predstavljale daleč bolj napreden in učinkovit način reševanja pravnih zadev kot pred tem uporabljani neformalni in (praviloma) nenapisani pravni običaji anglosaške Anglije.

Toda že zelo kmalu je postalo jasno, da sistem finega uravnavanja prava po pravilih, načelih in kodifikacijah, na primer Justinijana ali Ulpijana, navadnim nepismenim ljudem, ki si niso mogli privoščiti dragih odvetnikov, da bi zanje dešifrirali »nečloveške« napisane strukture v tujem jeziku, ne more dati učinkovite obrambe njihovih pravic (in, marsikdaj, življenj). Efekt te hipertrofije kompleksnosti je bil ravno obraten: čeprav ga je marsikateri pravnik tistega časa sprva morda izvajal »iz čistega srca«, je za veliko večino ljudi ta sofisticirani pravni sistem postal le farsa, pompozen obred pravniških tog in lasulj ter (pre)obilja praznih in neučinkovitih visokoletečih besed. V realnosti je vse to postalo le lažna struktura, uporabljana bolj ali manj samo za zatiranje deprivilegiranega razreda in neupravičeno bogatenje tistih z monopolom nad vodenjem neizobraženih navadnih ljudi skozi umetno ustvarjene svetove kompleksnosti. Pravni sistem je postal ravno nasprotje tistega, kar je bilo (ali bi moralo biti) predvideno. Namesto deklarirane funkcije zagotavljanja pravice ljudem je postal sistem globokih krivic. In pravniki kot najbolj navzven izpostavljeni akterji tega krivičnega sistema so postali smrtno osovraženi …

Z groteskno zgodbo o Cadovih upornikih, ki po Londonu lovijo in pobijajo latinsko govoreče ljudi z madeži črnila na prstih, Shakespeare seveda ni opisoval nečesa, kar se je dogajalo le v času okoli leta 1450. Zatiranje s preveč in prezapletenimi besedami ter sistemi, izrojenimi v odtujene lažne strukture in institucije, predstavlja eno od najbolj prepoznavnih stalnic človeške zgodovine. In to velja tudi za upore ter (dejanske ali samo mentalne) revolucije proti navedenemu. Tarč teh uporov in revolucij je mnogo in so vsakovrstne: osovražene besede in strukture v dejansko tujem (latinskem) jeziku je napadal na primer Martin Luther in nato še Voltaire, žrtev prav tako nerazumljivih, čeprav v domačem jeziku povedanih in uveljavljanih takšnih besed je bil nesrečni Josef K. Franza Kafke, mnogo primerov istega se je dogajalo tudi v nam bližji zgodovini …

Kentski upor iz leta 1450 v končni fazi ni bil uspešen. Tako Jack Cade kot drugi voditelji so bili bodisi ubiti v bitki ali pa so končali na vislicah. Vendar so se vprašanja, ki so ta upor spodbudila, na daljši rok vsaj deloma razrešila oziroma uredila. Nepismenih ljudi vsaj v razvitem svetu praktično ni več. Latinščina (ali nasploh jezik, ki ljudem kot uporabnikom prava ni razumljiv) je kot jezik prava odpravljena. In briljantne abstrakcije velikih pravnih kodifikacij kontinentalne Evrope izpred stoletja ali dveh, ter v osnovi istovrstni dosežki anglo-ameriškega sodstva, so preprečile vsaj najhujše zatiranje navadnih ljudi s tistim, kar je Shakespeare opisal kot uporabo »nečloveško« zapletenih, običajnim ljudem nerazumljivih pravnih pravil in mehanizmov. Ob tako doseženi jasnosti in obvladljivosti pravnih pravil in postopkov ter solidni splošni dostopnosti pravnih storitev na razmeroma prostem trgu za razumne cene je druga polovica 20. stoletja najbrž predstavljala čas, v katerem je umetno zapletanje prava svet in življenja ljudi uničevalo najmanj v zgodovini – vsaj v časih in krajih, kjer je orožje mirovalo in so bile diktature blage …

Vendar se zdi, da v zadnjih nekaj desetletjih človeštvo drsi vedno bolj nazaj v čase Jacka Cada. Ljudi, ki niso sposobni poznati in razumeti že najbolj osnovnih pravnih pravil, ki determinirajo njihova življenja, je v sodobnem svetu spet vsaj 95 odstotkov. To sicer ni več posledica uporabe latinskega jezika ali nepismenosti. Vendar pa isto ali še hujše stanje kot pred mnogo stoletji povzroča že zgolj ogromna količina današnjih pravnih pravil. V eni od držav je bila situacija s tem v zvezi opisana z naslednjim:
»There have been multiple attemps to count the number of federal crimes, including by the Department of Justice, and no one has yet succeeded.«⁸

Groba kalkulacija za to državo se konča s številom 4500 uzakonjenih kaznivih dejanj in številom nič več in nič manj kot 300.000 prekrškov, za katere je zagrožena (tudi) zaporna kazen.⁹ Ob upoštevanju stotin prekrškov, urejenih v predzadnjih poglavjih skoraj vseh pomembnejših slovenskih zakonov, bi to lahko zelo ustrezalo tudi razmeram na tej strani Atlantika. Običajen (pa tudi hudo izreden) človek današnjega časa ni sposoben niti prebrati 40.163 trenutno veljavnih pravnih aktov Evropske unije, v nekaterih primerih obsegajočih tudi po več kot tisoč pravnih pravil. V Sloveniji je leta 2021 izšlo 209 zvezkov Uradnega lista RS, po ena izdaja skorajda na vsak delovni dan, skupaj na več kot 12.000 straneh v tistem letu. V treh desetletjih samostojne države je produkcija zakonov in drugih pravnih pravil ter njihovo nenehno spreminjanje, dopolnjevanje in nadomeščanje dosegla četrt milijona strani. Gre za količino, ki ustreza 200 knjigam obsega Tolstojevega romana Vojna in mir, najobsežnejšega kadarkoli napisanega dela svetovne literature, ali več kot 30 metrom knjižnih polic – zgolj za majhno pravno območje, ki obsega le pol odstotka Evrope. Tudi sodbe sodišč, ki so izdajane ob uporabi takšne količine kakofoničnih in nenehno spreminjajočih se zakonov, morajo nujno biti obsežne in zapletene. V tem »športu« je Slovenija (in preostala Evropa) prav tako med šampioni, čeprav še vedno nekoliko zaostaja za sodbo na 1448 straneh kot svetovno prvakinjo ter sodbama na 1045 in 1042 straneh kot nosilkama srebrne in bronaste medalje.¹⁰

Letno izdanih zvezkov slovenskega Uradnega lista pred tridesetimi leti nikakor (še) ni bilo 209. V letu 1993 jih je bilo le 72 in v letu 1994 še vedno samo 83. Obseg uradno publiciranih pravnih pravil tudi ni bil 12.000 strani letno, kot v sedanjem času, temveč vsaj petkrat manj. Precej novodobne so v Sloveniji tudi sodne odločbe na desetinah in včasih sto straneh celo v dokaj banalnih in jasnih zadevah, s stotinami sprotnih opomb in citiranjem enormne količine vsakovrstne sodne prakse, v odvetniškem žargonu znane kot »razveljavitveni rebusi« najvišjih rednih in zlasti upravnih sodišč. V enem od niti ne zelo redkih primerov gre tak egotrip vse do sklicevanja »argumentacije « slovenske sodbe o mandatu slovenskega sodnika na sodbe, ki jih je zoper Ekvador in Honduras izdajalo Inter-American Court of Human Rights.¹¹ Do neuporabnosti (in kontraproduktivnosti) pripeljano preobilje kompleksnega nikakor ni omejeno le na pravna pravila in odločbe. Tehnični razvoj, ali karkoli že ga v glavah njegovih akterjev spremlja, na primer vodi do navodil za uporabo preproste kuhinjske kuhalne plošče na 88 straneh, tako zapletenih, da so povsem neuporabna, ali do navodil za uporabo precej običajnega avtomobila v obliki debele knjige na 308 straneh, z oceno o 43 urah, potrebnih za zgolj (pre) branje v teh navodilih uporabljenih 616.064 besed. Nič drugače ni niti izven tehnološkega sveta. V katalogu ene od razstav v ljubljanskem muzeju in galeriji Cukrarna so umetnikova olja na platnu na primer razložena takole:
»Distopični prizori nelagodja nočnih mor na Čepinovih platnih so kot paradigma »novo-romantičnih« tendenc, ki zunaj vsakršnega političnega konteksta zavračajo kanone visokega modernizma in se kot nekakšen brezčasen manierizem obračajo k slikoviti formi zlitja klasičnega in romantičnega ideala simbolne upodobitve eksistencialnega.«

Sodobni svet je več kot očitno postal tak, da se mentalno (pretežno) povsem zdravi ljudje množično (in morda sistemsko) obnašajo kot bolniki s hudo psihično motnjo, v stroki poimenovano kot logoreja. Uradna definicija te duševne bolezni, včasih imenovane tudi »verbalna driska«, je naslednja: »a verbosity that uses superfluous or fancy words to disguise a useless or simple message as useful or intellectual«.¹²

Ta bolezen – ali obnašanje zdravih ljudi kot njenih bolnikov – je v zadnjih nekaj desetletjih zavzela svet. Pri tem v posameznih primerih ali situacijah za uporabo zapletenega jezika ali veliko besed seveda lahko obstajajo tehnični, komercialni ali kakšni drugi povsem racionalni razlogi. Vse preostalo, praktično vse, pa so evidentne pleonastične norosti. Njihove posledice bi na tehnološkem in komercialnem področju v veliki meri sicer lahko uravnavale že kar tržne zakonitosti. Delujoč trg bi vendarle moral izločati kot nekonkurenčne tiste udeležence tržne tekme, ki uporabnike njihovih storitev bolj in preveč nadlegujejo z zahtevami po vedno novih in vedno bolj strukturiranih operacijskih geslih, s potrebo po abotnih (menda) varnostnih deklaracijah o »I am not a robot« in podobnim pleonastičnim smetenjem. Pleonazmu in logoreji na izvenpravnem področju se je, nenazadnje, v veliki meri mogoče preprosto izogniti. Skuhati kosilo ali voziti avtomobil se da tudi brez (pozornega) branja na stotine strani nerazumljivih navodil za uporabo. In uživanje v umetnosti umetnika Mateja Čepina je povsem mogoče tudi ob ignoriranju pleonastičnih nesmislov, ki jih obiskovalcu kot razlago teh umetnin ponudi muzej in galerija Cukrarna.

Če navedeno morda deluje drugje, pa v svetu pleonastične in logoreične »pravne ustvarjalnosti« tovrstni odvodi v normalnost niso uporabni. Veljavnemu in zavezujočemu pravnemu redu se pač ne da izogniti, naj je sistem še tako nor. In ko se v zadeve vplete država, kar je praktično vedno, je prostora za resnično delovanje tržnih mehanizmov pri ponudbi prava ali povpraševanju po njem hitro konec. Razlogov za nastalo stanje je več in se prepletajo, vendar je povsem na dlani zaključek, po katerem so v zadnjih nekaj desetletjih vse vajeti pravnega urejanja naših življenje prevzeli samozavestni ekshibicionistični povprečneži, nesposobni ločevanja preprostega od zapletenega in izražanja preprostega na preprost način, ter morda še prav tako samozavestni nadpovprečneži, ki novodobni enormni juridični pleonazem producirajo in perpetuirajo za potrebe lastnih žepov ali bančnih računov.¹³ Če je v sodobnem svetu kaj mrtvo in globoko zakopano, je to teorija varčnosti, (neutemeljeno) pripisana srednjeveškemu filozofu Williamu Ockhamu, ki uči, da je od številnih miselnih poti do nekega zaključka najbolj pravilna najkrajša in najpreprostejša. Za kakršnokoli promocijo današnjega pravnika – ali zgolj za ohranitev njegove službe – je treba vedno in povsod ravnati ravno v nasprotju s takšnimi srednjeveškimi teorijami.

Enormna količina in kakofonična kompleksnost sodobnega prava sta po stališču marsikoga le povsem ustrezen odraz (ter nujna posledica) razvitosti, raznolikosti ter bogastva sodobnega sveta in življenja. Stanje in dogajanje se nekaterim zdi celo zelo impresivno, načela pravne države se uveljavljajo z vso potrebno energijo in entuziazmom, urejeni z zakoni in človekovimi pravicami ter razsojeni na sodiščih vseh možnih stopenj so vsi in tudi najmanjši detajli človeškega življenja. Toda le povsem od realnosti odrezani ljudje lahko spregledajo, da se je veliko (če ne kar vse) od te sofisticirane »fine uglasitve« prava v zadnjem času sprevrglo v nekaj ravno nasprotnega od predvidenega in deklariranega. Ogromne količine vsega so povzročile neki splošni heglovski prehod od kvantitete k (ne)kvaliteti in nato heglovski obrat iz (zaželene) skrajnosti v njeno (nezaželeno) nasprotje. Tak rezultat je pravzaprav neizogiben: pravni red s kar 300.000 predpisanimi prekrški pač ne more delovati drugače kot orodje za samovoljno izbiranje tistih, ki se jih je oblast arbitrarno odločila nadlegovati. In na tisoče zelo raznolikih in vedno spreminjajočih se sodnih razlag pravnih pravil, ki se tudi sama stalno spreminjajo, lahko ustvarja le povsem nepredvidljiv in nepravičen »pravni sistem « arbitrarnega ribolova v (pravnih) kalnih vodah, dovzeten za vse vrste zlorab in manipulacij.

Zelo očitno je, da se je v zadnjih desetletjih velik del prava spremenil v legalistične utvare, ki s številnimi velikimi in visokoletečimi besedami ter strukturami prekrivajo povsem drugačno hudo maligno realnost. Ustvarjen je cel univerzum sprevrženih pravnih kategorij, ki vedno bolj služijo le za izkoriščanje trenutne zelo nenormalne situacije uporabnikom nerazumljivega, količinsko neobvladljivega in povrhu še stalno spreminjajočega se »prava«. Te sprevržene pravne kategorije sodobnega časa v osnovi niso prav nič drugačne od takratnim ljudem prav tako odtujenih latinskih pravnih kategorij, ki so služile za zatiranje navadnih ljudi v času Jacka Cada pred več kot pol tisočletja.

Novodobnih primerov istega je cela množica, niti ne najbolj razvpitega predstavlja na primer slovenska zakonodaja s področja graditve objektov. Pravice in dolžnosti osebe, ki je želela zgraditi (ali je že zgradila) na primer stanovanjsko hišo, je do leta 2002 urejal Zakon o graditvi objektov (ZGO) s 108 sorazmerno kratkimi in jasnimi členi. Nato je bil sprejet povsem nov, nekajkrat daljši in hudo bolj zapleten ZGO- 1, ki je bil v naslednjem dobrem desetletju bistveno spremenjen kar 16-krat, več kot enkrat letno. V letu 2017 je bil nato sprejet povsem nov zakon, celo z novim imenom (Gradbeni zakon ‒ GZ), ki je bil v naslednjih letih spet večkrat spremenjen in ga je leta 2022 nadomestil nadaljnji in zaenkrat najnovejši GZ-1. S tem zadnjim zakonom je število različnih vrst objektov preseglo 30, pri čemer so za (skoraj) vsakega od njih urejeni različni pogoji, postopki in sodni nadzor, skoraj polovica zakona pa ureja prehodne režime glede na razne prejšnje predpise.

Tekom let se je proizvajala, ubijala in reinkarnirala mnogoglava hidra spremljevalnih zakonov o urejanju prostora, stavbnih zemljiščih, urejanju naselij in drugih posegih v prostor, varstvu okolja, prostorskem načrtovanju, sprejetih včasih generalno za vse objekte, včasih le za državno prostorsko načrtovanje, včasih le za občinsko, ter tako malo naprej in malo nazaj itd.

In svoje prostorske načrte in podrobnejše prostorske akte je morala sprejeti prav vsaka od 212 slovenskih občin. Kar je bilo s strani občin tako sprejeto, pa je sedaj v pretežni meri sporno v leta in desetletja trajajočih sodnih postopkih …

Pri tako nastalem zakonodajnem blodnjaku je lahko jasno zgolj to, da ta in takšna pravna pravila ne dajejo tistega, kar naj bi (domnevno) morala dajati. So le utvara deklarirane transparentne in delujoče pravne ureditve o tem, kaj se sme in česa se ne sme graditi. V resnici pa je edini rezultat te enormne količine stalno spreminjajočih se napihnjenih besed v tem, da je za pravno utemeljeno mogoče deklarirati karkoli in karkoli za pravno neutemeljeno. Ob takem stanju je »pravna presoja« o tem, kaj se bo v postopku in glede neke gradnje zares zgodilo,¹⁴ praviloma odvisna le od podkupnine ali drugače prikrite stimulacije, ki jo ena ali druga stran ponudi uradniku, ki o zadevi odloča. ¹⁵ Do soočenja s takšno realnostjo v sistemu sicer ni videti ničesar malignega. Prav nasprotno: pravna država deluje odlično, v zadnjih dveh desetletjih je bilo v zadevah glede gradbenih dovoljenj in nelegalnih gradenj izdanih nič manj kot kar 4754 sodnih odločb slovenskih rednih sodišč višjih stopenj in Upravnega sodišča RS.¹⁶ Vendar pa kljub tisočem sodnih in drugih odločb – ali pa prav zaradi zasutja sistema s tem enormnim judiciranjem – v spominu tudi že precej starih ljudi v Sloveniji ni niti ene na podlagi inšpekcijske odločbe v realnosti odstranjene pomembnejše nelegalno zgrajene zgradbe.

Iluzija pravne države na tem področju je vsakomur jasna že zgolj s pogledom na slovensko pokrajino: nikoli ometani prizidki iz oranžne opeke na vsaki drugi privatni stavbi, plastični avtomobilski saloni sredi idiličnih vasi, stometrska pristaniška dvigala Panamax, ki prekrivajo »striktno zaščiteno« veduto starodavnega obmorskega mesta Koper – in še marsikaj istovrstnega, kot da bi človek prišel v Karači, La Paz ali kakšno drugo poselitveno džunglo tretjega sveta … 

In podobnih zgolj fiktivno delujočih legalističnih tvorb z dejanskimi učinki, ki so točno nasprotni od deklariranega. Eno od nadaljnjih tovrstnih Potemkinovih vasi predstavlja slovenska insolvenčna zakonodaja. ¹⁷ Do leta 2009 veljaven zakon s kratico ZPPSL je najbolj bazičen pravni pojem stečajnega prava o »insolventnosti« definiral v štirih besedah, sodišča pa so ta pravni pojem v desetletju in pol razložila v zelo obvladljivem številu skupaj 42 sodnih odločb sodišč druge in tretje stopnje. Nadaljnje desetletje in pol je bilo nato čas veljavnosti zakona s kratico ZFPPIPP. Le-ta je iz štirih besed najprej naredil konglomerat treh odstavkov, šestih točk in nekaj alinej z osnovo v »Če se ne dokaže drugače, velja …«, čemur je že naslednje leto sledila obsežna pleonastična ekshibicija z dodatkom določb o »Velja in nasprotni dokaz ni dovoljen …«. V nadaljevanju se je v času vse do novele G dogajal pravi pleonastični vrtiljak dodajanj novih odstavkov, točk in alinej ter črtanj ali spreminjanj predhodnih – tako da je v posameznih obdobjih veljalo vsaj dvajset različnih zakonskih definicij posameznih (pod)segmentov pravnega termina, ki je bil nekoč definiran s štirimi besedami. Čeprav je bilo izdanih kar 818 sodnih odločb sodišč višjih stopenj, ki so se trudile razlagati posamezne variacije termina »insolventnosti« iz ZFPPIPP– ali pa prav zaradi za ta namen toliko porabljene energije – vse to obilje visokoletečih besed tako zakonodajalca kot visokih sodnih instanc nekako kar ne prisili nobene slovenske gospodarske družbe v težavah, da bi »insolventnost « (kakorkoli že definirano) razglasila, preden pretežni del premoženja že izgine in za upnike ne ostane nič več. Sprevrženih v svoje nasprotje je še cela vrsta drugih pravnih institutov te tako zelo sofisticirane insolvenčne zakonodaje. V realnosti na primer skorajda ne obstaja prisilna poravnava, ki je – v škodo preostalih – ne bi izglasovali s strani samega dolžnika nafabricirani njemu domači »upniki«.¹⁸

Čeprav se deklarira vse kaj drugega, imajo torej tudi novodobnim ljudem nerazumljivi pravni sistemi povsem enak učinek kot istovrstne sprevržene »pravne« kategorije iz časa Jacka Cada. Tudi zdaj, spet, izgubljajo pošteni in zmagujejo pokvarjeni, bogatijo in debelijo pa se ne najbolj pošteni nosilci monopolov nad kompleksnimi svetovi, ki jih kreirajo in perpetuirajo oni sami.

Zelo podobni so tudi širši sistemski učinki, ki seveda gredo daleč preko zgolj posamičnega »legaliziranega« prizidka kakšnega privilegiranca ali posamične sfrizirane prisilne poravnave kakšnega županovega sina. Kot to spet briljantno opiše Shakespeare v zaključnih poglavjih drame o nesrečnem Henriku VI.,¹⁹ se disfunkcionalnost prava in njegova zavozlanost v odtujene rituale – takrat latinske in sedaj pleonastične ter logoreične – zlahka (in najbrž praviloma) končata v precej hujših dimenzijah. V času kmalu po uporu Jacka Cada, na primer, v enem izmed najbolj črnih obdobij angleške zgodovine, ko je v pol stoletja trajajoči krvavi bratomorni vojni med rdečo in belo rožo od meča ali lakote umrlo pol angleškega prebivalstva, in tudi pravnikom takrat ni šlo ravno zelo dobro …

¹ Ta članek je slovenska različica članka v angleškem jeziku z naslovom »KILL ALL THE LAWYERS«, ki je bil objavljen na blogu Disenz.net januarja 2023. Članek je v slovenščino prevedel Dean Zagorac.

² V prevodu Mateja Bora iz leta 1972: »Najprej bo treba pobiti vse paragrafarje.« Zaradi precej starega prevoda drame Henrik VI. v slovenščino se za potrebe tega članka zdi bolj primerno navajanje citatov iz originalnega angleškega teksta W. Shakespeara.

³ Glej na primer Stephen Greenblatt: Tyrant, Shakespeare on Power. Penguin Random House London 2018, str. 35 do 52.

⁴ Prevod: »pergament, kadar je počečkan, spravi človeka v grob.«

⁵ V Shakespearovem originalu »abhominable words« (v nenavadnem prevodu Mateja Bora pa »priskutne besede«).

⁶ Prevod: »rabijo take priskutne besede, da jih ne more poslušati nobeno krščansko uho.«

⁷ Prevod: »obtoženi in poslani na vislice zaradi zadev, na katere kot nepismeni niso mogli odgovoriti.«

⁸ Glej v »If the law is this complicated, why shouldn't ignorance be an excuse ?«, www.cato.org, 2017 (v nadaljevanju bodo reference na vire večinoma izpuščene, dosegljive so v angleškem tekstu na Disenz.net).
Prevod: »Bilo je več poskusov prešteti število zveznih kaznivih dejanj, vključno s strani Ministrstva za pravosodje, vendar še nikomur ni uspelo.«

⁹ Isti članek (podatki so za ZDA).

¹⁰ Glej v »Lenghty judgments, unlimited arguments«, www.barandbench.com (Indija) 2021.

¹¹ Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1478/2016-19 z dne 30. avgusta 2017 (opomba št. 19 na 23. strani sodbe).

¹² Definicija iz angleške Wikipedije (slovenska definicija, kot je videti, ne obstaja). Prevod: »besedičenje z odvečnimi ali modnimi besedami, da bi bilo nekoristno ali preprosto sporočilo videti kot koristno ali intelektualno«.

¹³ Z dodatkom obupno neskrbnega državnega ali pravnega sistema, ki enim in drugim omogoča nemoteno razbohotenje ...

¹⁴ V situaciji, v kateri potencialni graditelj seveda ne more in noče čakati mnogo let ali celo desetletje na »pravico« na sodišču in ko sodišča itak ne sledijo turbulentnemu spreminjanju pravil o gradnjah.

¹⁵ Glej v »Korupcijski poskusi legalizacije Turkove črne gradnje na Obali ?«, , 14. april 2022.

¹⁶ Podatek z uradne spletne strani www.sodnapraksa.si. Število 4754 sodb o gradbenih dovoljenjih in nelegalnih gradnjah pomeni povprečno po eno tako sodbo na vsak delovni dan tekom teh 20 let.

¹⁷ Naslednjo, eno od mnogih, bi lahko predstavljala tudi pravila o javnih naročilih. V angleški verziji članka je na primer obdelana še regulativa o davku na dodano vrednost (DDV), pri kateri je kljub 18.412 sodbam slovenskih instančnih sodišč in Upravnega sodišča RS – približno štiri sodbe vsak delovni dan – jasnosti in pravne varnosti vedno manj in manj …

¹⁸ Glej v »Družini Janković tudi v drugo odpisali milijonske dolgove«, www.siol.net, 29. avgust 2019.

¹⁹ … ter v naslednji drami o Rihardu III.