TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I. in III. točki izreka tako, da se glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.519,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.051,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 463,86 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa (združena verzija), ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima npr. jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tudi v obravnavanem primeru tožniku, ki je na proste dneve moral opravljati delo kot je razkladanje vode s kamiona in nošenje vode, oziroma se udeleževati sestankov s poveljniki zaradi odrejanja nalog naslednji dan, tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen. Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku na misiji KFOR na Kosovu tožniku zagotovila proste dneve tedenskega počitka brez delovnih obveznosti in da opravila, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, ne predstavljajo del in nalog v smislu delovno pravnih zadolžitev, zaradi katerih je bil tožnik na misiji.