TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 51286/2010 z dne 23. 1. 2014 se razveljavi v delu, ki se nanaša na Srđana Berića, in zadeva se v tem obsegu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.  

Odreditev in posledično izvedba prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja po 149.a členu, tajnega delovanja po 155.a členu in enkratnega navideznega odkupa po 155. členu Zakona o kazenskem postopku pomenijo poseg v ustavno varovano sfero zasebnosti, najmanj v splošno pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave.   Ko gre za odločanje o dovolitvi preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja po 149.a členu, tajnega delovanja po 155.a členu in enkratnega navideznega odkupa po 155. členu Zakona o kazenskem postopku nastopa državni tožilec kot državni organ, ki odloča o dovoljenosti posega v posameznikovo človekovo pravico. Kot vsak državni organ mora zato državni tožilec ravnati tudi v skladu z Ustavo.    Za odredbo državnega tožilca, s katero ta dovoli prikrite preiskovalne ukrepe v skladu z določbami 149.a, 155.a in 155. člena Zakona o kazenskem postopku, veljajo enake ustavne zahteve glede obrazloženosti kot za sodne odredbe. Zato mora tudi obrazložitev takega akta ustrezati jamstvom iz 22. člena Ustave.    V obrazložitvi odredbe o izvedbi prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja po 149.a členu, tajnega delovanja po 155.a členu in enkratnega navideznega odkupa po 155. členu Zakona o kazenskem postopku mora državni tožilec navesti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum, oziroma mora navesti dejstva in okoliščine, ki bi bili podlaga za sum še pred posegom v pravico posameznika do zasebnosti. S tem državni tožilec opravlja tudi nadzor nad delom policije. Obrazložitev je namenjena tudi temu, da lahko kasneje sodnik preizkusi, ali je bilo odločanje o obstoju pogojev za poseg v pravico posameznika v skladu z Ustavo.