TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

V sodni praksi ESČP je ustaljeno stališče, da si morajo pristojni državni organi s sprejetjem vseh nujnih in primernih ukrepov, ki jih je mogoče od njih razumno pričakovati, prizadevati za to, da se lahko družina ponovno združi; v tem okviru zlasti ne smejo ovirati stikov med biološkimi starši in otrokom, poleg tega morajo staršem nuditi druge oblike pomoči (razne oblike svetovanj in socialne pomoči, družinske terapije ipd.). To pomeni, da so posegi v družinsko življenje z odreditvijo družinskih terapij dopustni, saj predstavljajo izpolnjevanje pozitivnih obveznosti države pri zagotavljanju pravice do družinskega življenja, zlasti da ne pride do pretrganja stikov. Tako odrejeni ukrepi imajo tudi podlago v zakonu, to je v tretjem odstavku 171. člena DZ, ki v primeru ogroženosti mladoletnega otroka sodišču omogoča, da lahko glede na okoliščine primera odloči, da CSD opravlja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi in določi tudi način tega nadzora. Sodna praksa tolmači, da lahko sodišče v okviru določanja načina nadzora CSD nad izvajanjem starševske skrbi določi, da CSD staršem pomaga, da v primeru otrokove ogroženosti napake odpravijo in izboljšajo kakovost varstva in vzgoje otrok, temveč lahko določi, da CSD staršem svetuje tudi dodatno izobraževanje ali usposabljanje za starševstvo, če oceni da je to potrebno, na primer vključitev v družinsko terapijo.

Pritožbeno sodišče v tej zvezi še pojasnjuje, da predlagateljice k vključitvi v družinsko terapijo ni mogoče prisiliti, saj sklep po tretjem odstavku 171. člena DZ, s katerim se izreče ukrep nadzora nad izvajanjem starševske skrbi, ni izvršilni naslov (kar pomeni, da predlagateljice z vložitvijo predloga za izvršbo in z izrekanjem denarnih kaznih po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju ni mogoče prisiliti k vključitvi v družinsko terapijo), temveč je sankcija za nespoštovanja izrečenega ukrepa trajnejšega značaja ta, da ima sodišče možnost izreči strožji ukrep trajnejšega značaja.