TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje in je svojo presojo, da je prosilec mladoletna oseba, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi. Neposredno zaslišanje prosilca in na tej podlagi sprejete dokazne ocene o njegovi mladoletnosti je namreč le dodaten (ne pa edini argument, kot to poskuša utemeljiti toženka v pritožbi) argument, zakaj je sodišče verjelo tožniku.

Ob taki ugotovitvi, ki je pomembna tako z vidika vodenja postopka (in s tem povezanimi procesnimi garancijami) kot z vidika vsebinske obravnave prošnje za mednarodno zaščito, pa je pravilna tudi materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožniku zaradi njegove mladoletnosti v specifičnih okoliščinah obravnavanega primera v primeru vrnitve v Afganistan grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča v skladu s 15. členom ZMZ-1 upošteva načelo otrokove največje koristi.

Varnostno situacijo v okraju kamor bi se vračal prosilec (Jaghuri) je treba v povezavi z okoliščinami obravnavanega primera ocenjevati celovito. V obravnavanem primeru je ravno okoliščina odsotnosti stikov mladoletnega pritožnika s starši tista, ki je ključna pri odločitvi o priznanju subsidiarne zaščite. Ta okoliščina namreč že po naravi stvari povečuje tveganje nevarnosti resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost mladoletnega prosilca zaradi samovoljnega nasilja v notranjih oboroženih spopadih, in tako dosega stopnjo ogroženosti, ki je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite v obravnavanem primeru.