TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 46. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 - ur. p. b. in 56/08) ni v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 160. člena Ustave ni pristojno presojati medsebojne skladnosti dveh zakonov, razen če bi bila zaradi njunega neskladja kršena načela pravne države. Ureditev delovnih razmerij, ki je veljala pred uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih, je prav tako dopuščala posebno ureditev na posameznih področjih. Zakon o delovnih razmerjih in Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo sta v razmerju splošni - specialni predpis, zato je z ustaljenimi metodami razlage pravnih norm mogoče določiti njun pomen, ne da bi v pravnem sistemu nastale anomije, ki bi pomenile neskladje z načeli pravne države, zato ne gre za neskladje z 2. členom Ustave. Kriterije za uporabo drugega odstavka 46. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo je mogoče ugotoviti iz določb tega zakona, ki urejajo posebnosti pri upravljanju javnih zavodov na področju kulture, in iz posebnosti glede ureditve delovnih razmerij. Vsebinski kriteriji za določanje delovnih mest s posebno naravo dela na področju umetniške ali druge kulturne dejavnosti in za sklepanje delovnih razmerij za določen čas na teh mestih izhajajo iz sprejetih programskih in organizacijskih aktov javnega zavoda na področju kulture in iz Kolektivne pogodbe za področje kulturnih dejavnosti, zato ta določba ni nedorečena in ni v neskladju z načelom določnosti in jasnosti pravnih norm iz 2. člena Ustave. Že iz narave stvari izhajajo posebnosti dela in poklica dramskega igralca, zato to ni delo kot vsako drugo. Zakonodajalec je zato delovna razmerja za določen čas lahko drugače uredil, kot to velja za druge delavce. Zagotovitev možnosti za kvalitetno igralsko zasedbo je razumen razlog za različno urejanje delovnih razmerij samih dramskih igralcev in za večjo možnost uporabe delovnega razmerja za določen čas. Zato drugi odstavek 46. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ustava prepušča urejanje delovnopravnih položajev zakonu. Zakon o delovnih razmerjih kot splošni predpis kot osnovno obliko zaposlitve določa sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in dopušča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas pod posebnimi, zakonsko določenimi pogoji, ki morajo objektivno obstajati. Iz Ustave ne izhajata niti pravica do zaposlitve za nedoločen čas niti iztožljiva pravica do dela, zato izpodbijana določba ni v neskladju s 66. členom Ustave.