TFL Vsebine / Pravna mnenja

PREVOD:
Zaradi jasne določbe 3. odst. 11. čl. ZPP, da je sodišče v pravdnem
postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti
storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je
obtoženec spoznan za krivega, ni bilo pravilno v pravdnem postopku
ugotoviti, da je tožnica izključno kriva za škodo, ki jo je utrpela
kot pešec, ker je bil zavarovanec tožene stranke za isto prometno
nesrečo spoznan za krivega. V pravdnem postopku bi sodišče lahko
ugotavljalo le, ali in v kolikšnem obsegu je poleg zavarovanca tožene
stranke sama tožnica prispevala k nastanku škodnega dogodka in škode
in bi zato tožnici pripadala odškodnina le glede na stopnjo
odgovornosti zavarovanca.
ORIGINAL:
Pored jasne odredbe čl. 11. st. 3. ZPP, da je sud u parničnom
postupku u pogledu postojanja krivičnog djela i krivične odgovornosti
učinioca vezan za pravomoćnu presudu krivičnog suda, kojom se
optuženi proglašava krivim, nije bilo mjesta u ovom parničnom
postupku utvrdjivati da je tužiteljica isključivo kriva za štetu koju
je pretrpjela kao pješak, jer je osiguranik tuženog za istu prometnu
nezgodu pravnomoćnom presudom krivičnog suda proglašen krivim. U
parničnom postupku sud je jedino mogao utvrdjivati, da li je i u kom
omjeru i tužiteljica pored osiguranika tuženog doprinijela nastanku
štetnog dogadjaja i štete, pa bi tužiteljici ovisno o omjeru
odgovornosti osiguranika tuženog pripadala i naknada štete.