TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Ne more biti dvoma, da je izročitev prepovedane substance neposreden izkaz povezave osebe s posestjo take substance in zato neposredno obremenjujoča, kar ni mogoče trditi za podajo privolitve za preiskavo zaseženega telefona; tudi po presoji pritožbenega sodišča podaja take privolitve ne predstavlja izjave testimonialne narave, na katero se razteza privilegij zoper samoobtožbo.

Četudi bi morebiti spremenjen obrazec predstavljal sistemski premik k drugačnemu ravnanju policije v predkazenskem postopku v situacijah, kot je obravnavana, to ne bi bilo rezultat spoznanja o nujnosti ustreznega pravnega pouka pred podajo privolitve za preiskavo elektronske naprave, pač pa posledica negotovosti policije v razmerah, ko se pretežno v sodnih postopkih odloča o (ne)dovoljenosti dokazov, ne pa o njihovem vsebinskem pomenu za tožilske očitke.

Za presojo zakonitosti dokaza je ključno, kakšne so bile okoliščine njegove pridobitve v realnem času.

Kot nelogični se izkazujejo obrambni očitki, da je sodišče prve stopnje s pozivanjem tožilstva k predložitvi manjkajoče dokumentacije želelo "prikriti očitne nezakonitosti", glede na to, da je ravnalo transparentno, in posebej upoštevaje, da so iz spisa izostale listine, katerih vsebina je bila sicer povzeta kot podlaga za preiskavo zaseženega telefona, njihova odsotnost pa izpostavljena kot eden izmed razlogov za vloženo zahtevo za izločitev dokazov.

Stališče pritožnikov, da obramba ni dolžna proučiti razpoložljivega dokaznega gradiva, vezanega na vložene predloge za izločitev dokazov, se ob tem izkazuje kot zgrešeno; težko si je namreč predstavljati, da bo zagovornik lahko zastopal interese svoje stranke, v kolikor ne bo opravil študije prevzetega primera, česar ni mogoče enačiti s trditvenim in dokaznim bremenom, katerega res, tudi v zvezi z ustreznostjo poti pridobivanja dokazov, nosi tožilstvo.