TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi,izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožeča stranka je z vloženo tožbo dne 26.10.1984 uveljavljala tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici A.B. kot lastnici in uporabnici nepremičnine vl. št. ... k.o. Koroška vrata pripada služnostna pravica prostega dostopa - dohoda in proste vožnje preko severnega dela parc. št.... vl. št. ... iste k.o., v dajatvenem delu tožbenega zahtevka je zahtevala vknjižbo te služnostne pravice z v ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka opisano vsebino, nadalje je zahtevala, da tožena stranka odstrani del lesene ograje med parcelo št.... in .... ali pa namesti normalna vrata v širini najmanj treh metrov, da bo omogočen dostop tudi s tovornimi vozili na parc. št.

..... in .... k.o. Koroška vrata, uveljavljala pa je nadalje v odnosu do tožene stranke prepoved postavljanja osebnega avtomobila na služnostno pot, sušenja perila oziroma uporabljanja tega prostora za namene, s katerimi se ovira prosti prehod za tožečo stranko. Zadeva je tretjič v pritožbenem reševanju. Ob izdaji sklepa in sodbe s strani pritožbenega sodišča dne 3.6.1988 je bila prvič izdana sodba sodišča prve stopnje razveljavljena v pretežnem delu, potrjen je bil le del prvostopenjske odločitve o navedeni prepovedi postavljanja osebnih avtomobilov, sušenja perila in uporabe služnostne trase v namene, s katerimi se ovira zahtevana služnostna pravica tožeče stranke, tako da je odločitev o ugoditvi temu delu tožbenega zahtevka postala pravnomočna. Prav tako je postala pravnomočna prvič izdana sodba sodišča prve stopnje v delu ugotovljene služnostne pravice hoje tožeče stranke po navedeni služnostni trasi, ko se tožena stranka glede tega dela prvostopenjske odločitve ni pritožila. Ob ponovnem odločanju je nato sodišče prve stopnje z izdano sodbo z dne 24.9.1991 v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 23.1.1995 ugotovilo, da pripada tožnici A.B. kot uporabnici in tožniku B.B kot lastniku nepremičnine vl. št. ... k.o. Koroška vrata služnostna pravica proste vožnje preko severnega dela parc. št. ... vl. št. ... k.o. Koroška vrata in sicer s tovornim avtomobilom z nosilnostjo do treh ton v vsaki sezoni dvakrat in enkrat tedensko z osebnim avtomobilom. V enakem obsegu je dovolilo vknjižbo te služnostne pravice v zemljiški knjigi, v presežku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v delu, kjer je zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice prostih voženj v večjem obsegu. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku tožeče stranke na odstranitev dela lesene ograje med parc. št.... in ... ali namestitev normalnih vrat v širini najmanj 2,40 metrov, da bo omogočen dostop tudi s tovornimi vozili z nosilnostjo do treh ton na parcelo št. .... in ... k.o. Koroška vrata. Z na pritožbeni stopnji izdanim sklepom z dne 21.10.1995 je bila navedena sodba sodišča prve stopnje razveljavljena v celoti tako v obsodilnem kot v zavrnilnem delu. V ponovljenem postopku je nato sodišče prve stopnje štelo, da je predmet obravnavanja še tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pripada tožnici A.B. kot lastnici in uporabnici nepremičnine vl. št. ... k.o.

Koroška vrata služnostna pravica proste vožnje z osebnimi vozili in proste vožnje s tovornimi vozili za dovoz kurjave več kot dvakrat letno in za dovoz s tovornimi vozili še drugih stvari preko severnega dela parc. št.... vl. št.... k.o. Koroška vrata, nadalje dajatveni zahtevek na vknjižbo služnostne pravice z enako vsebino in obsegom v zemljiški knjigi in na odstranitev navedenega dela lesene ograje med parc. št. ... in .... oziroma namestitev normalnih vrat v širini najmanj 2,40 metra. S sedaj izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje takšen tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo in jo zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 127.467,00 SIT.

Pravočasno vložena pritožba tožeče stranke izpodbija citirano sodbo sodišča prve stopnje ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in s pritožbenim predlogom na ustrezno spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma podrejeno na razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba sicer neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi v povzetku tožbenega zahtevka v izreku sodbe moralo sodišče prve stopnje zajeti tudi tožnika B.B., ki je v teku postopka pristopil v pravdo na aktivni strani poleg tožnice A.B., glede na sklenjeno darilno pogodbo. Sodišče prve stopnje je v tej smeri pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka, na katerega pa je sodišče pri obravnavanju zadeve vezano.

V celoti pa je potrebno priznati utemeljenost preostalima uveljavljanima pritožbenima razlogoma. Pritožbeno sodišče nikakor ne more sprejeti napačnih materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje v določenih bistvenih smereh, ki so tudi povzročili, da kljub dolgotrajnemu postopku in jasnim inštančnim napotkom v prejšnjih razveljavitvenih sklepih dejansko stanje glede odločilnih dejstev še vedno ni dovolj razčiščeno. Tožeča stranka vidi pridobitni naslov za obravnavano stvarno služnost v pravnem poslu - v pismeni obliki sklenjenem "dodatku h kupni pogodbi" z dne 10.3.1963, s katerim so pravni predniki sedanjih toženih strank Z.K., M.K., T.K. in J.K.

dovolili pravnim prednikom tožeče stranke F. in M.T., potem ko sta slednja kupila stanovanjsko stavbo Vilharjeva 4a, stoječo na sedanji parc. št. ... k.o. Koroška vrata od prejšnjih lastnikov A. in J.P.

služnostno pravico prostega dostopa - dohoda in proste vožnje po cesti preko dvorišča iz Vilharjeve ulice preko parc. št. ... vl. št.

... k.o. Koroška vrata, z dovoljenjem vknjižbe te služnostne pravice v zemljiški knjigi. Kljub temu, da je bilo v teku postopka ves čas znano dejstvo, da je bilo sedanje služeče zemljišče tožene stranke v času sklenitve tega dodatka h kupni pogodbi družbena lastnina, s priznano pravico uporabe v korist tožene stranke oziroma pravnih prednikov, ni bilo niti na prvi stopnji, niti na pritožbeni stopnji pomislekov o veljavnosti tega dogovora o obstoju služnostne pravice kot pravnega posla. Iz trditvene podlage tožene stranke je tudi ves čas postopka izhajalo, da med strankama ni spora o obstoju obravnavane zemljiške služnosti hoje in vožnje preko parcele tožene stranke na parcelo tožeče stranke, da pa si pravdni stranki različno razlagata obseg te služnosti in bi jo naj po trditvah tožene stranke tožeča stranka razširjala, predvsem v smeri vožnje z osebnim avtomobilom. Le na zadnji glavni obravnavi dne 10.9.1996 je tožena stranka pogojevala tudi pravico voženj s tovornimi vozili za potrebe gospodujoče nepremičnine tožeče stranke z vsakokratno prošnjo in odobritvijo s strani tožene stranke, kar je bila povsem nova trditev tožene stranke, z ničemer podkrepljena in tudi v nasprotju s samo izpovedbo toženke S.P. ob njenem zaslišanju v svojstvu stranke (l.

št. 127 spisa). Kljub temu je sodišče prve stopnje zavzelo pravno stališče o smiselni ničnosti omenjenega dogovora o obstoju služnostne pravice, zapisanega v obliki citiranega dodatka h kupni pogodbi z dne 10.3.1963, sklicujoč se pri tem na dejstvo, da je bilo služeče zemljišče v družbeni lastnini in zato stranki te pogodbe veljavnega dogovora o ustanovitvi služnosti nista mogli skleniti. Podlago za takšno pravno stališče očitno sodišče prve stopnje vidi v analogni uporabi določila člena 55 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki na nepremičnini v družbeni lastnini ne dovoljuje priposestovanja stvarne služnosti. Prvo sodišče se tudi sklicuje na sodno prakso, ki naj bi prav tako izoblikovala stališče, da sklenitev pravnega posla o ustanovitvi služnosti na zemljišču družbene lastnine ni dopustna. Takšnemu pravnemu stališču sodišča prve stopnje ni mogoče pritrditi. ZTLR v poglavju o služnostni pravici izrecno prepoveduje le priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini, ne prepoveduje pa izrecno pridobitve stvarne služnosti s pravnim poslom na nepremičnini družbene lastnine. Tudi sodna praksa je le v osamljenih primerih zavzela stališče, da ni mogoče na nepremičnini družbene lastnine pridobiti stvarne služnosti s pravnim poslom. Večinsko stališče sodne prakse je dopuščalo takšen pridobitni naslov za stvarno služnost na nepremičnini družbene lastnine ravno v primerih, ko je šlo za zemljišče družbene lastnine, na katerem je bila komu dodeljena trajna pravica uporabe za gradnjo stanovanjske hiše oziroma pritiklin. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi sedanje služeče zemljišče tožene stranke ima takšen status zazidanega stavbnega zemljišča. Takšna uporabna pravica, vezana sicer na obstoj stavbe na tem zemljišču v lasti uporabnika zemljišča, se je dejansko vsebinsko približala pojmu lastninske pravice, vse dokler je stavba na tem zemljišču stala. Zato je tudi navedena opredelitev sodne prakse povsem logična. Prav ima tudi pritožba, ko poudarja, da so se na takšen način pridobljene stvarne služnosti tudi vknjiževale v zemljiški knjigi. Omenjeno stališče sodišča prve stopnje o nedovoljenosti takšnega pravnega posla je tudi nerazumljivo ob dejstvu, da je prišlo pri nas do spremembe družbenega in pravnega reda, ki več ne favorizira sistema družbene lastnine. Nedvomno pa je bil edini cilj omenjene zakonske prepovedi priposestvovanja stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lasti zgolj v tej zaščiti družbene lastnine. V skladu s členom 4 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije se do izdaje ustreznih predpisov R Slovenije smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v R Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, le kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu R Slovenije. Tako bi bila vprašljiva celo veljavnost morebitne zakonske prepovedi o možnosti pridobitve stvarne služnosti na nepremičnini družbene lastnine s pravnim poslom, kot rečeno pa v danem primeru takšne izrecne zakonske prepovedi niti ni bilo. Toliko manj je lahko na mestu uporaba analogije tovrstne prepovedi. Pri tem pritožba tudi umestno opozarja na člen 31 Zakona o denacionalizaciji - ZDEN, ki vzpostavlja lastninsko pravico na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, v njegovo korist.

Člen 52 ZTLR predvideva tudi pridobitni način - vpis v javno knjigo, kot pogoj za pridobitev stvarne služnosti. Ker v danem primeru po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje obravnavana stvarna služnost ni vknjižena v zemljiški knjigi pri služečem zemljišču, vidi sodišče prve stopnje tudi v tem pomanjkljivost, zaradi katere do nastanka obravnavane stvarne služnosti ni moglo priti. Takšno ozko stališče bi bilo na mestu le v razmerju do tretjih oseb. V internem razmerju med pogodbenima strankama na podlagi pravnega posla o ustanovitvi stvarne služnosti pa ima določene učinke že obstoj samega pravnega naslova - pravnega posla. S tem se vzpostavi med pogodbenima strankama obligacijsko razmerje, ki zavezuje tako stranki kot tudi vse nadaljnje nedobroverne pridobitelje služeče nepremičnine, in ki upravičuje služnostnega upravičenca, da na podlagi tega pravnega posla nasproti drugi pogodbeni stranki kadarkoli zahteva tudi vknjižbo s pravnim poslom ustanovljene stvarne služnosti. V danem primeru ravno tožeča stranka to tudi zahteva. Iz sedanjih navedb tožene stranke pa ni mogoče razbrati, da ne bi vedela za obstoj uveljavljane stvarne služnosti, osporava le obseg te.

Tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na člen 56 ZTLR, ki dovoljuje lastniku gospodujoče stvari, da lahko zahteva le nasproti lastniku služne stvari ugotovitev obstoja stvarne služnosti, nima neke posebne teže, glede na že navedene učinke člena 31. ZDEN. Glede na naravo stvarne služnosti, ki se veže na določeno nepremičnino in že omenjene učinke sklenjene pogodbe o ustanovitvi služnosti tudi na poznejše pridobitelje nepremičnine, ki so za to služnost vedeli, tudi ni relevantno dejstvo, da sedanji toženki nista sodelovali kot pogodbeni stranki pri sklenitvi navedenega dodatka h kupni pogodbi z dne 10.3.1963. Podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, v kolikor sodišče prve stopnje to vidi iz že navedenih razlogov v pomanjkanju upoštevnih pravnih učinkov sklenjenega dogovora o ustanovitvi služnosti, v danem primeru tako pritožbeno sodišče ne more sprejeti.

Očitno zaradi takšnega stališča pa se sodišče prve stopnje v ponovljenem obravnavanju sploh ni ali v nezadostni meri ukvarjalo z določenimi dejanskimi vprašanji, ki se dotikajo spornega obsega te stvarne služnosti. V ponovljenem postopku bo tako moralo ugotoviti še potrebna dejstva in pri tem upoštevati tudi napotke prejšnjega razveljavitvenega sklepa (redna št. 54 spisa) tako glede pravice proste vožnje s tovornimi vozili kot tudi z osebnimi vozili. Tudi pravica proste vožnje s tovornimi vozili je še v celoti predmet obravnavanja znotraj nepravnomočnega dela tožbenega zahtevka in ne le v obsegu kot je to v opisu tožbenega zahtevka povzelo sodišče prve stopnje, saj je bila odločitev o obstoju služnostne pravice proste vožnje v celoti razveljavljena ob prvi razveljavitvi v zadevi izdane sodbe sodišča prve stopnje s sklepom pritožbenega sodišča z redne številke 22 spisa, prav tako pa je bila s sklepom z redne številke 54 spisa tudi v celoti razveljavljena ponovno izdana sodba sodišča prve stopnje z dne 24.9.1991. Ponovno se poudarja, da bo potrebno tako glede vožnje s tovornimi vozili kot tudi z osebnimi vozili presojati vprašanje morebitne razširitve prvotno dogovorjene služnosti z vidika začetne namembnosti te, obstoječe v času ustanovitve služnosti, ob upoštevanju normalnega razvoja tehnike in vpeljevanja uporabe drugačnih prevoznih sredstev, kot tudi ob upoštevanju vpliva te obremenitve na obstoječo potno traso oziroma lastnika služečega zemljišča, kot je to že navedeno v prejšnjem razveljavitvenem sklepu z redne št. 54 spisa. Pri tem ni mogoče prezreti, da v razlogih izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje sploh ni ocenilo dokazov, ki jih je obravnavalo v ponovljenem postopku, kot npr. izpovedbe priče F.T., katerega izpovedba v tej smeri, da je že v času sklenitve navedenega dodatka h kupni pogodbi vozil po sporni poti z osebnim avtomobilom, bi utegnila imeti vpliv na oceno predvidene začetne namembnosti obravnavane služnostne trase po pogodbeni volji strank.

Prav tako ni ocenilo izpovedb pravdnih strank (drugega tožnika in prve ter druge toženke) zaslišanih na glavni obravnavi dne 7.5.1996, v kontekstu z ostalimi v dosedanjih postopkih izvedenimi dokazi. Po dosedanjih napotkih pritožbenega sodišča se je potrebno ukvarjati predvsem z vprašanjem, v kolikšni meri želi tožeča stranka doseči razširitev prvotno dogovorjene služnosti v breme tožene stranke, do česar nima pravice in v kolikšni meri uveljavlja le obstoj in upoštevanje dogovorjene služnosti. Morebitna "nepotrebnost" oziroma "neupravičenost" te služnosti ni predmet obravnavanja, saj bi v tem primeru morala druga pravdna stranka izrecno s tožbo zahtevati ugotovitev prenehanja te služnosti. Zato tudi ni na mestu zgolj tehtanje obremenitve služeče nepremičnine s potrebnostjo in koristnostjo obravnavane služnostne poti za tožečo stranko, kot je to storilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (l. št. 150 spisa).

V zvezi z delom tožbenega zahtevka, s katerim se zahteva odstranitev dela ograje oziroma namestitev normalnih vrat na meji med parc. št.

... in ... k.o. Koroška vrata, sodišče prve stopnje v dejanskem oziru vse do sedaj ni sledilo napotkom inštančnega sodišča v njegovi odločbi z redne št. 22 spisa, čeprav ga k temu zavezuje člen 377 ZPP.

V ponovljenem postopku je po opravljenem ogledu kar samo izoblikovalo določene dejanske zaključke, ki nimajo opore v izvedenih dokazih.

Zato je potrebno slediti tem napotkom v ponovljenem postopku, ugotoviti, ali je odstranitev dela ograje sploh smotrna in ali je objektivno možno namestiti normalna vrata v širini 2,40 metra, tako kot tožeča stranka to zahteva. Pri tem tudi ni mogoče spregledati izpovedbe prve toženke (l. št. 127 spisa), da je pripravljena namestiti takšne tečaje, ki bodo omogočali odpiranje večjih vrat.

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje zbrati vsa pomembna dejstva v skladu z napotki tega sklepa in razveljavitvenega sklepa z redne št. 54 spisa, oceniti že izvedene dokaze oziroma izvesti še nadaljnje druge potrebne dokaze, nato pa v zadevi ponovno odločiti o tožbenem zahtevku, v kolikor še ni postal pravnomočen v dosedanjem obravnavanju zadeve. Tožeča stranka bo morala ustrezno prilagoditi tožbeni zahtevek glede na spremembo lastninskega stanja, nastalo med pravdo in pristop tožnika B.B. na strani tožeče stranke.

Zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v nakazanih smereh pa je pritožbeno sodišče utemeljeno napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker zaradi nepravilnega materialnopravnega pristopa k reševanju zadeve, sodišče prve stopnje določenih pomembnih dejstev ni ugotavljalo in ocenjevalo, tega pritožbeno sodišče na pritožbeni stopnji ni moglo nadomestiti in zato tudi ni bilo podlage za predlagano spremembo napadene sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 166 ZPP.

Določbe ZPP in ZTLR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.

 

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravno stališče o smiselni ničnosti dogovora o obstoju služnostne pravice, zapisanega v obliki dodatka h kupni pogodbi z dne 10.3.1963, sklicujoč se pri tem na dejstvo, da je bilo služeče zemljišče v družbeni lastnini in zato stranki te pogodbe veljavnega dogovora o ustanovitvi služnosti nista mogli skleniti.

Podlago za takšno pravno stališče očitno sodišče prve stopnje vidi v analogni uporabi določila člena 55 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki na nepremičnini v družbeni lastnini ne dovoljuje priposestovanja stvarne služnosti. Takšnemu pravnemu stališču sodišča prve stopnje ni mogoče pritrditi. ZTLR v poglavju o služnostni pravici izrecno prepoveduje le priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini, ne prepoveduje pa izrecno pridobitve stvarne služnosti s pravnim poslom na nepremičnini družbene lastnine.