TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteve obsojenih dr. B.Š., B.Š. in mag. R.Š. ter zagovornikov obsojenih dr. B.Š., S.D. in B.Š. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojeni dr. B.Š. je dolžan plačati 600.000 SIT, obsojeni S.D. in obsojeni B.Š. vsak po 500.000 SIT, obsojena mag. R.Š. pa 400.000 SIT povprečnine v tem postopku.

V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti ne more sklicevati na razloge v drugih vlogah. Če se, jih Vrhovno sodišče ne obravnava.

Ustavno sodišče je v odločbi opr. št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003, s katero je sicer razveljavilo prve tri odstavke 49. člena ZPol in del Pravilnika o policijskih pooblastilih, postavilo kriterije, po kateri je ocena, ali so policijski ukrepi po 49. členu ZPol posegli v ustavno varovano zasebnost, odvisna od vsebine posameznega ukrepa, oziroma od pristojnosti policije pri izvajanju. Samo če je nadzor trajal toliko časa, da si je bilo mogoče ustvariti podobo o posameznikovem življenju (brez povezave s kaznivo dejavnostjo), gre za poseg v osebnostne pravice. Zato so bili ukrepi, ki so bili odrejeni in izvršeni v skladu z ZPol (in ZKP) do 23.5.2004, ko je začela učinkovati navedena ustavna odločba oziroma do spremembe zakona, zakoniti, če niso na protiustaven način posegli v zasebnost posameznika.

Zmotna je razlaga, da se po določbah 44. člena ZUst razveljavljeni del zakona ne more uporabljati za razmerja, o katerih do dneva učinkovanja odločbe ni bilo pravnomočno odločeno.

Ker so imeli člani komisije za izbor vlog in pripravo predloga za dodeljevanje nepovratnih sredstev na ministrstvu lastnost uradne osebe v smislu 2. točke 2. odstavka 126. člena KZ kot funkcionarji in visoki uslužbenci ministrstva, te lastnosti niso ne pridobili z imenovanjem in delom v interni "ad hoc" komisiji ministrstva, ne izgubili, ko je ta komisija prenehala delovati.

Ker je okrožni državni tožilec zoper sodbo vložil pritožbo, med drugim tudi zaradi odločbe o kazni s predlogom, da se obsojencu izrečeta višji zaporna in denarna kazen in čeprav pritožbeno sodišče utemeljenosti tega dela pritožbe državnega tožilstva ni presojalo, ker je ugodilo zagovornikovi pritožbi in je sodbo sodišča prve stopnje glede tega obsojenca razveljavilo v odločbi o krivdi in jo vrnilo v novo sojenje, sodišče v novem sojenju ni vezano na prepoved reformatio in peius po 4. odstavku 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP.