TFL Vsebine / Revija Revus

Avtonomija univerze ne pomeni le ustavno zagotovljene pravice (58. člen Ustave RS), da univerze ali visoke šole samostojno sprejemajo statut in druge splošne akte, temveč tudi to, da se država zavezuje, da bo pri zakonskem oziroma pravnem reguliranju visokega šolstva upoštevala osnovno vsebino univerzitetne avtonomije. S tem ustavne določbe in nadaljnje zakonske razčlenitve ustavne norme o avtonomiji pomenijo omejitve za državo, ko določajo meje za njene operativne posege v visoko šolstvo. Zato je pomembno, da zakon z opredelitvijo vsebine univerzitetne avtonomije določi za državo merila, po katerih je mogoče presojati, ali je država s svojim ukrepanjem še v sferi dovoljenega ali pa morda že posega v avtonomne pristojnosti državnopravno zagotovljene samouprave visokega šolstva. V Evropski uniji je področje šolstva v osnovi pristojnost posameznih držav članic, vendar se zaradi poteka splošnih integracijskih procesov in zmanjševanja razlik v kulturah posameznih članic številne rešitve v izobraževalnih sistemih vse bolj približujejo ena drugi. Tod ne gre toliko za unifikacijo, ampak bolj za harmonizacijo, tako na normativni kot dejanski ravni. V tem smislu sta zasnovani veljavna Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti in tudi še neuveljavljena Pogodba o Ustavi za Evropo, ki izobraževanje uvršča med področja, kjer institucije Evropske unije sprejemajo zgolj »podporne, usklajevalne ali dopolnilne ukrepe«. To pomeni, da sfera izobraževanja ni zajeta niti v t. i. deljeni in seveda še manj izključni pristojnosti Unije. Zato je izrecno poudarjeno, da taki ukrepi ne pomenijo, da bi bila z njimi državam članicam odvzeta pristojnost. Taki ukrepi so zgolj politično usmerjevalni, ne pa pravno zavezujoči, ne nastopajo kot formalni pravni vir, saj tudi nimajo pravne moči, da bi terjali usklajevanje nacionalnih zakonodaj. Toda z njihovega vsebinskega vidika so dejansko izredno učinkoviti in v tem smislu predstavljajo nekakšen materialni pravni vir, ki s praktičnimi socialnimi in političnimi ukrepi še kako močno vpliva (posredno) na nacionalne zakonodaje. Najboljši primer za to – na področju visokega šolstva – je učinkovanje Skupne deklaracije ministrov za izobraževanje, ki so jo sprejeli politiki v Bologni leta 1999 in ki sedaj kot t. i. Bolonjska deklaracija odločilno kroji usodo postsekundarnega izobraževanja ter avtonomijo univerz v Evropi. Vsebina te izjave je v številnih elementih zajeta v primarni zakonodaji Evropske unije.

Autonomy of universities does not mean just a constitutionally guaranteed right (Article 58 of the Constitution) for universities to autonomously pass their internal acts, but rather that the state is bound to respect fundamental substance of the autonomy of universities in its legal regulation of higher education. Therefore, it is important to define the substance of the autonomy of universities and criteria through which it could be judged if the state’s actions are within the sphere of allowed. In the EU, regulating the education is within the jurisdiction of the member states, but due to general integration processes the differences among various educational systems are becoming smaller. It is not a process of unification, but rather harmonization, on both levels – normative and in the reality. It is in this sense that relevant provisions of the Treaty on the European Communities and the Treaty establishing a Constitution for Europe should be understood. Various measures are therefore only of political nature and do not have legal force. But from their substantive aspect, they are very effective and in such a way they represent a substantive legal source. Most representative case is the so called Bologna Declaration which was adopted by ministers of education in 1999 and which is now crucial for various reforms in higher education initiated throughout Europe.