TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Pritožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

V upravnih sporih, ko gre za omejevanje osebne svobode oziroma svobode gibanja, je treba tako po Ustavi RS kot tudi po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS) v vsakem posamičnem primeru najprej ugotoviti, ali izpodbijana odločitev pomeni poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti (19. člen Ustave, 5. člen MKVČP), ali pa gre za poseg v pravico do svobode gibanja (32. člen Ustave, 2. člen Protokola št. 4 k MKVČP), četudi je zakonodajalec v ZAzil ukrep iz določila 27. člena poimenoval kot "omejitev gibanja", kar v jezikovnem smislu ustreza določilu 32. člena Ustave in 1., 2. in 4. odstavku 2. člena protokola št. 4 k MKVČP. To ugotavljanje je potrebno zaradi tega, ker je skladno z določilom 8. člena Ustave zakon treba razlagati v skladu z obvezujočimi mednarodnimi pogodbami. Razlika med situacijo, ali gre za poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti, ali za poseg v pravico do svobode gibanja je pomembna z vidika procesnih standardov, ki so vezani na omenjeni dve pravici. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Amuur v. France, ki se nanaša na pripor (pridržanje) prosilca za azil, so sodišča tradicionalni varuhi osebnih svoboščin in takih primerih je treba vprašanje, ali je bila osebi odvzeta osebna svoboda oziroma prostost, presojati z vidika konkretnih okoliščin, ob upoštevanju vseh relevantnih kriterijev, kot so: vrsta omejitvenega ukrepa, trajanje omejitvenega ukrepa, učinki in način, kako je ukrep omejevanja osebne svobode ali svobode gibanja izveden, ali gre za odvzem pravice, ali zgolj za omejevanje pravice.