TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Pritrditi je treba pritožbeni navedbi, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke ni zastarana, ker ne predstavlja terjatve iz 1. točke 1. odst. 378. čl. ZOR, torej terjatve dobavitelja za dobavo vode za potrebe gospodinjstva, za katero je predpisan enoletni zastaralni rok. Prvostopno sodišče je spregledalo ali zanemarilo odločilno dejstvo, da vtoževane terjatve ne uveljavlja dobavitelj, pač pa na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju tožeča stranka kot upravnik, ki (smiselno) zatrjuje, da ona poravna za več stanovanjsko hišo izstavljen račun za vodo, nato pa plačani znesek po dogovorjenem ključu razdeli med uporabnike stanovanj. Pravno gledano je zato treba pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, ki je podlaga obveznosti tožene stranke kot etažne lastnice, opredeliti kot pogodbo o naročilu po 749. čl. ZOR, samo terjatev tožeče stranke pa kot terjatev prevzemnika naročila po 759. čl. ZOR, za katero velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.