TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi ter se zaradi tega v izpodbijanem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

V tem primeru so bile pri odločanju upoštevane le okolnosti, ki so govorile v prid sprejetemu zaključku, da je tožnica lastnica spornega denarja in da je spor lastninskopraven. Niso pa bile upoštevane in ocenjene okoliščine, ki so kazale na drugačne zaključke (med katerimi so te, da je tožnica večkrat posodila B. razne denarne zneske proti plačilu obresti, da je v tem primeru dvignila denar januarja in februarja 1990 v Švici v švicarskih frankih, da pa je bil sporni znesek v DEM ter zasežen ob prometni nezgodi šele 30.8.1990 na vožnji B. iz Hrvaške proti Italiji, da je bil denar na neobičajnem mestu v avtomobilu in svojsko pakiran z več zlatimi predmeti in podobno). Pravna presoja ne le prvih ampak tudi pravkar omenjenih drugih okoliščin je nujna, ker te druge okoliščine nedvomno kažejo na to, da je bilo med tožnico in pokojnim B. določeno obligacijsko razmerje. Pri pravni presoji - ta pa seveda narekuje tudi obseg dejstev, ki jih mora sodišče poznati za pravilno uporabo materialnega prava - je v obravnavani zadevi zato nujno upoštevati tako stvarnopravna kakor obligacijskopravna izhodišča za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Denar je plačilno sredstvo in glede na to funkcijo so tudi s stališča stvarnega prava apoeni določene valute (bankovci) v načelu vrstna stvar (genus) in le zelo izjemno individualno določena stvar (species). V obligacijskih razmerjih ni pravilo ampak le zelo redka izjema, da pogodbenik, ki izroči sopogodbeniku določeno število določenih bankovcev neke valute, ostane lastnik teh bankovcev. Pravilo je, da ima tak pogodbenik - v določenih obligacijskih razmerjih osnovno (npr. pri posojilu denarja), v drugih obligacijskih razmerjih pa pod določenimi pogoji (npr. razdrtje pogodbe) nadomestno - pravico zahtevati vrnitev tistega števila denarnih enot, na katero se glasi obveznost (394. člen ZOR), ne pa vrnitve prav tistih, ki jih je sam izročil. Sodišči prve in druge stopnje sta to v dosedanjem sojenju prezrli, zato je dejansko stanje ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Pri odločanju pa sta sodišči nižje stopnje očitno izhajali predvsem iz zmotnega razumevanja pravnih izvajanj sodbe I Ips 205/92 Vrhovnega sodišča RS, po katerih spornega denarja ni bilo mogoče zaseči po določilu 500. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker denar pri kaznivem dejanju nedovoljene trgovine ne more predstavljati predmeta tega kaznivega dejanja, pač pa le premoženjsko korist, ki bi jo bilo mogoče odvzeti le v sodni odločbi. Z navedeno odločbo je bilo torej ugotovljeno, da sporni denar ne predstavlja predmeta kaznivega dejanja in da se ga zato ne more odvzeti po določilu 500. člena ZKP. Predmet navedenega postopka pa ni bilo ugotavljanje ali sporni denar predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem in ali so podani pogoji za odvzem te koristi, v postopku zoper kateregakoli storilca kaznivega dejanja, ki se odvzame tudi tretjim (člen 500. in 505. ZKP). Navedene okolnosti bi morale biti predmet obravnavanja t.i. predhodnega vprašanja po prvem odstavku 12. člena ZPP.