TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje premeni spremeni tako,

da se zavrne preostali del tožbenega zahtevka, ki se glasi: "1.

Tožena stranka je dolžna iz pravnega prometa oziroma trgovskih tokov

odstraniti publikacijo z naslovom "Iskalci grala - poskus oživljanja

nemške manjšine v Sloveniji" avtorice A.A., ki vsebuje zasebna pisma

tožnikov, to je na strani 95, 255 in 256 publikacije objavljeno

vsebino zasebnega pisma prve tožnice H.I.J. in E.K. z dne 6.2.1998

ter na strani 295 publikacije objavljeno vsebino zasebnega pisma

drugega tožnika D.L.K. z dne 23.4.2002. 2. Toženi stranki se

prepoveduje izdajanje, prodaja in distribucija publikacije z naslovom

"Iskalci grala - poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji"

avtorice A.A. ali katerekoli druge publikacije, v kateri bi bila

objavljena zasebna pisma tožnikov ali v celoti ali delno povzeta

vsebina zasebnih pisem tožnikov. 3. Tožena stranka je dolžna v

primeru kršitve 1. in 2. točke te sodbe plačati vsakemu od tožnikov

za vsako posamezno kršitev denarni znesek v višini 30.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva kršitve dalje do plačila, v 15

dneh. 4. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne

stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v

15 dneh." II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene

stroške postopka v znesku 242.880,00 SIT v 15 dneh.

 

Ustava v 1. odstavku 37. člena zagotavlja tajnost pisem in drugih

občil kot posebno obliko (kategorijo) pravice zasebnosti (35. člen

Ustave). Pravico je mogoče kršiti ne le v primeru, ko tretja oseba na

nek nedovoljen način pride do komunikacijskega sredstva - pisma in se

na ta način seznani z njegovo vsebino, temveč tudi, če se vsebina

pisma brez dovoljenja javno objavi (v tisku, knjigi ali na drugačen

način tako, da postane dostopna javnosti), pa to javnosti ni bilo

namenjeno (npr. odprto pismo). Objava pisma načeloma ni dovoljena, če

ni dovoljenja prizadete osebe. Prizadeta oseba pa je predvsem

pošiljatelj, saj je predvsem on tisti, katerega osebnost se izraža

skozi pisano besedo (je pa seveda tudi naslovnik, če se npr. vsebina

pisma tiče njegovega zasebnega življenja ali če je njemu namenjeno

pismo prišlo v roke drugi osebi). Lastništvo pisma naslovniku ne daje

proste razpolage z njim tako, da z vsebino pisma seznani kogarkoli

(tako da mu pokaže pismo, pove za njegovo vsebino ipd.). Tudi

naslovnika veže pošiljateljeva pravica pisemske tajnosti - toliko

bolj, za kolikor bolj osebno pismo gre oziroma kolikor bolj se v

pismu razkriva zasebnost pošiljatelja. Če je objava pisma

prepovedana, ker pomeni kršitev pravice pisemske tajnosti, to pomeni,

da tudi ni dovoljeno povzemanje njegove vsebine. Kršitev pravice

pisemske tajnosti namreč ne predstavlja samo citat (dobesedna navedba

besed) iz pisem, temveč tudi povzemanje vsebine pisem. Bistvo pravice

pisemske tajnosti je vendarle v tajnosti vsebine pisma. Ustava govori

o tajnosti pisem in drugih občil (37. člen) - ali povedano širše,

vsebine tistega, kar se prenaša z določenim sredstvom komunikacije.

Pravica pisemske tajnosti ni absolutna. Tako kot vse druge pravice je

omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (3.

odstavek 15. člena Ustave). Z ustavo pa je tudi zagotovljena pravica

svobodnega izražanja, ki zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti

o dogodkih, do katerih ima upravičen interes, vključno s pravico

sprejemanja, zbiranja, sporočanja in širjenja vesti, mnenj, obvestil

in idej (39. člen Ustave, tako tudi 10. člen EKČP). Iz odločbe

Ustavnega sodišča Up-50/99 izhaja, da je pri presoji posega v pravice

zasebnosti treba presoditi tudi značilnosti subjekta, v katerega

pravice se posega. Tožnika sta kot funkcionarja društva (tožnica kot

tajnica in toženec kot predsednik društva) glede delovanja društva

nedvomno predstavljala t.i. relativne osebe iz javnega življenja. Pri

takih osebah pa je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati

zlasti tisto, kar je potrebno za značaj, dejanja in mišljenja teh

oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Izhajajoč iz tega je torej

dovoljeno opisati tisto, kar se nanaša na delovanje tožnikov kot

funkcionarjev društva. Objavlja se torej lahko to, kar se tiče

delovanja teh oseb v javnosti, ne pa to, kar se tiče zasebnega ali

družinskega življenja. Ponovna presoja objavljenih citatov iz pisem

tožnikov v tej luči pokaže, da se tičejo izključno delovanja društev,

torej ravno tiste sfere življenja in delovanja tožnikov, ki jima daje

značaj relativne osebe iz javnega življenja. Interes javnosti je v

obravnavanem primeru treba opredeliti kot interes, da zve, za kaj sta

se zavzemali društvi v času po osamosvojitvi Slovenije in začetku

njenega vključevanja v evropske integracije - ta dejstva so splošno

znana in danes predstavljajo že pretekle dogodke. Nedvomno pa so še

sveži in vsem znani dogodki ob vključevanju Slovenije v Evropsko

Unijo in tedaj izraženih zahtevah in pogojih. Gre za vprašanja, ki so

bila pomembna za Slovenijo, čeprav so bila najbolj aktualna ravno za

člane društva. Zato je bila javnost v tistem času zanje nedvomno

zainteresirana in ima tudi sedaj pravico v takšnem zgodovinsko -

retrospektivnem avtorskem delu, kot je obravnavano, na ustrezen način

zvedeti za tovrstno delovanje oziroma aktivnosti. Ker se citati pisem

tičejo ravno teh vprašanj in ker gre za pisma funkcionarjev društva,

v katerih ne predstavljajo le svojega osebnega pogleda na delovanje

in cilje društva, temveč delovanje, ki je bilo tudi sicer navzven

zaznavno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da z objavo vsebine tega dela

pisem, ki se nanašajo na tedaj aktualne dogodke v Sloveniji, ni bila

kršena pravica tožnikov do pisemske tajnosti. Način objave (citati z

zaznamkom vira oziroma ustreznega dokumenta in ne morda le povzetek

vsebine pisem) pa je takšen, kot si ga je avtorica knjižnega dela

zamislila pri podajanju posameznih dogodkov v celotnem avtorskem

delu.