TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Pri plači gre skladno s SRS 15 za strošek in s tem za davčni odhodek na podlagi 20. člena ZDDPO samo, kolikor je plača zaslužek zaposlenega za opravljeno delo – v konkretnem primeru za nadurno oziroma dodatno delo, opravljeno poleg rednega dela. Verodostojna podlaga za knjiženje stroška torej ni in ne more biti samo pogodba, skupaj s plačilnimi listami, kot to trdi tožnik, ampak pogodba skupaj z (verodostojnimi) podatki o opravljenem nadurnem in dodatnem delu.

Iz vseh ugotovljenih okoliščin predvsem ni videti, razen davčnega, prav nobenega utemeljenega razloga za sklenitev Sporazuma, po katerem se prenese, in to zgolj za 10 mesecev leta 1998, na tožnika pravica uporabe blagovne znamke, ki jo tožnik že uporablja in jo je kot firmo, skladno z ZGD, tudi dolžan uporabljati, kot je vpisana v sodni register. Bistveno je, da je tožnik ob sklenitvi Sporazuma znamko že uporabljal in da jo je kot firmo ne le smel, ampak moral uporabljati, in da se zato s sklenitvijo Sporazuma njegov položaj ni v ničemer spremenil – razen v tem, da mu je nastala obveznost. To pa ne prispeva k pridobivanju njegovih prihodkov, ampak zgolj povečuje prihodke matične družbe, in torej že iz tega razloga ni podlage za to, da se odhodki licenčnine iz Sporazuma upoštevajo kot odhodki, ki so za tožnika neposredno poslovno in s tem davčno potrebni.