TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem je bilo odločeno o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka (v delu 3. točke in 4. točki izreka) razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

V pravnem prometu nepremičnin se domneva, da je lastnik nepremičnine tista oseba, ki je kot takšna vpisana v zemljiško knjigo, ne pa tista, ki jo ima v posesti. Namen vpisa v zemljiško knjigo je publikacija lastništva. Vendar pa se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je lastnik neka tretja oseba. Tožnica torej ne bi bila dobroverna, če bi glede na okoliščine primera, v času sklepanja menjalne pogodbe z B., lahko vedela, da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na spornem delu zemljišča izvenknjižno, že po samem zakonu (s priposestvovanjem). Če pa bi se ugotovilo, da se je tožnica pri sklepanju menjalne pogodbe oprla na podatke zemljiške knjige po katerih sta lastnika spornega dela zemljišča B. in da ni imela nobenih razlogov, da bi dvomila v njihovo pravilnost, tožena stranka kasneje ne bi mogla uveljavljati nevknjižene pravice, ki jo je pridobila z priposestvovanjem (ne glede na sodbo na podlagi pripoznave). Takšno stanje je pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ izrecno reševalo, ko je določalo: "Pravica pridobljena s priposestvovanjem ali zastaranjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana." Če bi sodišče ugotovilo, da tožnica v času sklepanja menjalne pogodbe ni bila dobroverna, lastninske pravice na spornem delu zemljišča ni mogla pridobiti. Prav tako je, v primeru njene nedobrovernosti, ni mogla pridobiti po določilih 24. in 25. člena ZTLR. Vendar ne iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje, temveč zato ker slaba vera graditelja izključuje originaren način pridobitve lastninske pravice na zemljišču.

Tako tožba tožeče stranke kot negatorna nasprotna tožba (42. člen ZTLR) tožene stranke imata enako podlago - zatrjevano lastninsko pravico na spornem delu zemljišča. Enaka podlaga pa postavlja odločitvi o tožbenem in nasprotnem tožbenem zahtevku v medsebojno odvisnost. Drugače bi bilo le v primeru, če bi bila negatorna tožba izključena, npr. ker bi imela tožnica pooblastilo za vznemirjanje tožene stranke kot lastnice v kakšni drugi stvarni pravici in ne v lastninski.