TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z dne 21.6.2010 razveljavi v 2. točki izreka, pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 27.6.2011 pa se delno ugodi tako, da se v 1. točki izreka sodbe za besedicama: ...umrlem 23.4.1996...“ doda besedilo „...poleg že s sodbo sodišča prve stopnje z dne 21.6.2010 ugotovljenih 8/100 nepremičnine parc. št. 125/7 k.o. x, dvorišče 185 m2, stanovanjska stavba 106 m2, garaža 52 m2, vpisane v vl. št. 998 k.o. x, kar je last tožnika L. A. tudi...“. V preostalem delu pa se pritožbi tožene stranke zavrneta in se potrdita sodbi sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Iz zapisnika glavne obravnave jasno izhaja, da sta obe pravdni stranki soglašali, da sodišče prve stopnje dokazno oceno napravi tako, da zgolj prebere vse do tedaj izvedene dokaze – med drugim s tem tudi zapisnike o zaslišanju pravdnih strank in prič, glede vseh pravno odločilnih okoliščin. Zato se tožena stranka ne more sklicevati na to, da sodnica sodišča prve stopnje ni mogla pridobiti neposrednega vtisa o verodostojnosti izpovedovanj tako pravdnih strank kot tudi prič na podlagi ponovljenega oz. neposrednega zaslišanja teh oseb.

V izpodbijani sodbi je pravilno opuščena amortizacija opravljenih vlaganj. Sodišče prve stopnje je namreč moralo zgolj opraviti razmerje med vrednostjo nepremičnine in opravljenimi vlaganji, kar vse je izračunala izvedenka, pri čemer je upoštevalo enako merilo – v obeh primerih ni amortizirala niti vrednosti nepremičnine, niti vrednosti opravljenih vlaganj, temveč je opravila cenovni izračun obeh postavk na isti časovni trenutek.

Določba 32. člena ZD ne terja poračunavanja koristi, ki jih je imel potomec od zapustnikovega premoženja, v katerega je vlagal. Tovrstna korist bi se morala poračunati z vlaganji, če bi obstajal dogovor med zapustnikom in potomcem o poplačilu potomčevih vlaganj v obliki najemnine, katere pa tožnik ne bi poravnal, torej ustrezna pravno poslovna podlaga, ali pa če bi takšen poračun terjal institut neupravičene pridobitve (na primer, da bi tožnik bival v hiši brez dovoljenja lastnika in mu ne bi plačeval uporabnine), kar vse bi terjalo ne zgolj upoštevanja omenjenega abstraktnega zakonskega stanu, temveč še uporabo druge pravne podlage, ali pa če bi obstajal dogovor med njima, da mu zapustnik povrne vrednost vlaganj in bi to obveznost tudi izpolnil.

Uporaba 32. člena ZD pride v poštev, ko je ugotovljeno, da je tožnik skupaj z zapustnikom vlagal v njegovo nepremičnino oziroma sta jo skupaj zgradila, sam obstoj skupnega gospodinjstva oziroma skupnega bivanja pa ni pravno pomemben.