TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega R.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni R.T. dolžan plačati stroške, nastale v postoku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Ali je ravnanje, ki samo po sebi ni izvršitveno, odločilnega pomena za storitev kaznivega dejanja, je odvisno od tega, ali je bilo z neposrednim izvršitvenim dejanjem krajevno in časovno povezano, ali so dejanja, ki jih je izvršil sostorilec taka, da bi jih moral neposredni storilec sam izvršiti, ali so bila dejanja vseh (obeh) udeležencev usklajena, usmerjena v isto posledico in organizirana po načelu vnaprejšnje delitve vlog in ali je sostorilec kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, pojmoval kot svoje ali kot tuje.

Ker je obsojenec storil kaznivo dejanje ropa v sostorilstu s soobsojencem v času veljavnosti KZ-77, višje sodišče ni ravnalo prav, ko je dejanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo po 1.

odstavku 168. člena KZ-77 v zvezi z 22. členom KZJ, pravno kvalificiralo po 1. odstavku 213. člena KZ. Pri tem je namreč prezrlo, da bi ob uporabi zakona, ki je veljal v času sojenja, prišla v poštev kvalificirana oblika po 3. odstavku 213. člena KZ, kar pa je glede na predpisano kazen za obsojenca neugodnejše kot pravna opredelitev sodišča prve stopnje.

Če sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi pritožbene navedbe tako, da v celoti pritrdi dejanskim in pravnim sklepom v prvostopenjski sodbi in se nanje tudi sklicuje, ni treba, da razloge iz prvostopenjske sodbe še posebej ponavlja.

Izrek je napačen, če je v njem navedeno, da je vsak od obeh obsojencev storil po eno kaznivo dejanje in da sta kaznivo dejanje storila v sostorilstvu, saj se ti dve ugotovitvi izključujeta.