TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi proti sodbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v

odločitvi o tožbenem zahtevku (I/1., I/2. in 1. odst. I/3 tč. izreka

izpodbijane sodbe) spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek,

ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da je znak "Belokranjski oglasnik", ki ga uporablja v

gospodarskem prometu tožeča stranka M.P. s.p. Trgovina v tranzitu,

zastopanje in storitve, S. 6 b, Črnomelj za označevanje reklamnega

glasila Belokranjski oglasnik istoveten znamki "Belokranjski

oglasnik", ki jo tožena stranka T., podjetje za svetovanje,

posredovanje, prodajo blaga, idej in storitev d.o.o., K. št. 22,

Črnomelj, uporablja za označevanje svojega glasila.

2. Ugotovi se, da je bil znak "Belokranjski oglasnik" splošno znan

kot oznaka za reklamne storitve, ki jih je tožeča stranka M.P.

objavljala v glasilu Belokranjski oglasnik in za označevanje glasila

Belokranjski oglasnik od oktobra 1994 dalje še preden je tožena

stranka T. d.o.o. Črnomelj prijavila znamko Uradu Republike Slovenije

za intelektualno lastnino dne 26.9.1995.

3. Za imetnika blagovne znamke "Belokranjski oglasnik" registrirane

pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 9571157 v razredu 16

in 35 mednarodne klasifikacije se razglasi tožečo stranko M.P. s.p.,

Trgovina v tranzitu, zastopanje in storitve, S. št. 6 b, Črnomelj."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi

sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku

(II. tč. izreka izpodbijane sodbe).

III. Stroškovni del izpodbijane sodbe (I/4. tč. izreka izpodbijane

sodbe) se spremeni tako, da nosita vsaka stranka svoje stroške

postopka.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

s k l e n i l o :

Pritožba proti sklepu se zavrže.

 

V primeru uspešnega izpodbijanja pravice do znamke po 116. čl. ZIL-1

je imetniku splošno znanega znaka podeljena močnejša pravica od

pravice do znamke, pridobljene z registracijo. To pomeni, da naše

pravo omogoča pridobitev izključne in subjektivne pravice do znamke

tudi z uveljavitvijo znaka v gospodarskem prometu, če je znak postal

splošno znan.

Pravica do znamke, pridobljena z registracijo pri Uradu za

intelektualno lastnino, velja, upoštevaje teritorialni princip, na

celotnem ozemlju naše države. Določilo 116. čl. ZIL-1 pa ne določa,

da mora biti znak splošno znan na celotnem ozemlju RS. Zato bi bila

takšna zahteva za obstoj močnejše pravice iz 116. čl. ZIL-1 po

prepričanju pritožbenega sodišča prestroga. Kljub temu pa, upoštevaje

zgoraj razloženo kolizijo med znakom in znamko, za pojem "splošno

znanega" znaka ni nepomembno, ali je znak poznan v pretežnem,

pomembnem delu države, ali pa le na ožjem območju. V slednjem primeru

bi bilo namreč težko zagovarjati, da je znak splošno znan in da ima

oseba, ki ga uporablja za označevanje blaga oz. storitev močnejšo

pravico od osebe, ki je pridobila pravico do znamke (za območje cele

države) z registracijo. Zato je kriterij za presojo "splošno znanega

znaka" najprej njegova uveljavitev na pomembnem, to je znatnem,

precejšnem delu območja države.

In ker je nasprotno tožbo zaradi zatrjevane kršitve znamke vložila

šele 24.12.1999, je od pridobitve pravice do znamke z odločbo Urada

za intelektualno lastnino 304-67/95-1157-MB-5 z dne 27.6.1996

(priloga B 4a; 1. odst. 60. čl. ZIL/92) potekel prekluzivni

subjektivni rok (materialnega prava) iz 1. odst. 97. čl. takrat

veljavnega ZIL/92.

Po preteku omenjenga roka imetnik pravice do znamke namreč izgubi

pravovarstveni zahtevek proti kršitelju, za katerega je vedel.