TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Načelo materialne resnice je urejeno v 17. členu ZKP, smisel te določbe je, da morajo biti dejstva, ki so pravno pomembna, torej bistvena za izdajo sodbe ali druge odločbe v konkretni zadevi v postopku, ugotovljena po resnici in popolnoma. Tudi druga določila v ZKP (2. odstavek 369. člena, 232., 330, 288., 289., 329. člena, 1. odstavek 351. člena, 1. odstavek 289. člena, 4. odstavek 329. člena, 1. odstavek 343. člena, 4. odstavek 639. člena tudi drugi) so namenjena uresničevanju načela iskanja materialne resnice. ZKP pa pozna tudi odstopanja od načela iskanja materialne resnice (2. odstavek 18. člena, 83. člen, 154. člen, 235. člen, 236. člen, 237. člen, 354. člen. 385. člen). V konceptu mešanega kazenskega postopka (kontradiktorni, akuzatorni), kot je sprejet v veljavnem ZKP, je določeno, da je dokazno breme (onus probandi) na tožilcu, subsidiarno pa je tudi sodišče v skladu z instrukcijsko maksimo in načelom iskanja resnice zavezano ugotavljati vsa dejstva, ki obdolženca obremenjujejo ali razbremenjujejo. Takšno subsidiarnost pa je potrebno razumeti tako, da sodišče ne sme prevzemati vloge, ki je dana tožilcu kot državnemu organu pregona in ki je zavezan k temu, da svoje trditve podpre z dokazi oziroma dokaznimi predlogi, ki jih ocenjuje sodišče (16. člen ZKP). V kolikor bi namreč sodišče samo v celoti zbiralo dokaze za trditve tožilca, navedene v obtožnem aktu, bi prevzelo vlogo, ki sodišču ne gre, in ne bi bilo mogoče več govoriti o nepristranskosti sodišča, s tem pa o poštenem sojenju, kar sta temeljna postulata kazenskega prava. Nepristranskost sodišča je bistvena prvina države (2. člen URS). Nepristranskost pa se lahko doseže s tem, da se sodišče kljub inkvizitornemu načelu ne postavi v vlogo, da samo išče in izvaja ključne dokaze za trditve tožilstva. Kolikor se postavi v to vlogo, krši načelo enakosti orožij v sporu med obdolženim posameznikom in državo, ki jo predstavlja tožilstvo (29. člen URS); ker v konkretnem primeru tožilstvo ni predlagalo ključnih dokazov, ki bi lahko dokazali njegove trditve, jih iz že navedenih razlogov ni bilo dolžno izvesti sodišče, saj bi s tem sledilo tezi tožilstva brez dokazov za njegove trditve. Takšno postopanje bi izključilo objektivnost (nepristranskost) sodišča.