TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega J.C. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni J.C. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Oškodovanka je bila zaslišana v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, o naroku niti zagovornik niti obsojenec, ki je bil takrat že osumljen kaznivega dejanja, nista bila obveščena, zapisnik o njeni izpovedbi pa je bil na glavni obravnavi prebran. Ker obsojenec in zagovornik nista imela možnost postavljati vprašanja obremenilni priči, je bila s tem kršena obsojenčeva pravica do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki pa mora biti take narave, da je vplivala na zakonitost sodbe.

Pravico priče iz 1. odstavka 8. člena ZKP, da pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ter na glavni obravnavi uporablja svoj jezik, je treba razlagati tako, da ni nujno, da gre za njen materin jezik, ampak da razume in govori jezik, v katerem izpoveduje.

Sodišče pri opisu kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 54. člena KZ-77 iz obtožnega predloga ni povzelo besedila "pri čemer so bile dane poškodbe prizadejane na tak način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje" in ni obrazložilo, zakaj je tako ravnalo. Kljub temu pa je ravnanje obsojencev treba opredeliti po 2. odstavku omenjenega člena, saj je opis dejanja tak, da je že iz načina poškodovanja zaradi možnih prelomov kosti ter zaradi možnosti šoka zaradi ožganja stegna s cigaretnim ogorkom, razvidno, da so bile poškodbe prizadejane na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

Potem ko je sodišče v ravnanju obsojencev našlo vse elemente sostorilstva, ni nujno, da bi moralo ugotoviti tudi, katero od naštetih poškodb je povzročil posamezni od njiju.