TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Prvostopenjski davčni organ je na podlagi podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka, ugotovil obstoj nesorazmerja med izkazano količino in vrednostjo prometa določenih artiklov oziroma izkazanimi prihodki iz tega naslova ter izkazano nabavo ključnih surovin za proizvodnjo teh artiklov oziroma s tem povezanimi odhodki. Argumentu, da gre zgolj za hipotetičen izračun oziroma za arbitrarno oceno, ni mogoče slediti, ker so računsko in logično preverljive analize in izračuni oprti na podatke in listine, ki jih je predložila sama tožeča stranka.

Stališču, da bi moral davčni organ pri oceni davčne osnove upoštevati vstopni DDV od dodatnih sestavin, ni mogoče slediti. V skladu z določbo 1. odstavka 21. člena ZDDV se v postopku ugotavljanja davčne osnove za DDV ugotavlja le višina plačil (prihodkov). Če pa ima tožeča stranka v mislih pravico do odbitka vstopnega DDV, bi morala to pravico uveljavljati v skladu s 40. členom ZDDV in izpolnjevati v tem členu določene pogoje (npr. posedovati račune za nabavljeno blago), česar pa niti ne zatrjuje.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori glede naloženih dajatev od t.i. interne porabe pijač in hrane. Tožeča stranka ni dokazala, da so ta živila koristili zaposleni, kot sicer zatrjuje. Zato njeno sklicevanje na zakonsko obveznost zagotavljanja pogojev za varno delo in utemeljevanje, da ni mogoče specificirati količine pijače, ki jo potrebuje posamezna oseba, ter v tej zvezi predloženi dokazi na odločitev ne morejo vplivati. Ker tožeča stranka ni izkazala, da so ji ti stroški sploh nastali v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti, po 12. členu ZDDPO to niso davčno priznani odhodki.