TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke Ministrstva za notranje zadeve RS št... z dne 21. 3. 2006 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Pri preganjanju ni nujno, da gre "za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic"; tožena stranka pa v izpodbijani odločbi to zmotno opredelitev še bolj restriktivno razlaga, ko pravi, da "mora biti oseba mučena ali trajno trpinčena s stalnim povzročanjem mentalnih in fizičnih krutosti". Takšna opredelitev preganjanja je v nasprotju z Direktivo št. 2004/83/EC in Konvencijo o statusu begunca. T.i. zatečeni begunec (sur place) je uveljavljen pravni pojem znotraj azilnega prava in pomeni, da lahko status begunca pridobi tudi tisti, ki v času, ko je zapustil izvorni državo ni bil preganjan (ali pa je bil preganjan), pri čemer je bistveno, da je obstoj preganjanja mogoče ugotoviti kasneje - v času odločanja o prošnji za azil. Stališče sodišča iz zadeve U 1928/05 z dne 5. 10. 2005, ko je za pripadnika romske skupnosti s Kosova ugotovilo, da so podani razlogi splošne narave in pomenijo le odnos večinskega naroda do pripadnikov romske skupnosti, ne more biti odločilna podlaga za rešitev tega upravnega spora, ker to ni splošno sprejeta usmeritev glede odločanja o statusu beguncev, ki so Romi s Kosova (t.i. Country Guidance), ampak je treba vsak primer posamično obravnavati. Ženevska konvencija implicira pravico do dostopa do azilnega postopka, zato je treba določbe ZAzil iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil vedno interpretirati in upoštevati v povezavi z dokazno oceno o (ne)obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem. To zahtevajo določila 26., 27. in 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Pojem zavajanja oziroma zlorabljanja postopka je treba razlagati tako, da ne pride do uporabe formalnih dokaznih pravil, ki pa so v azilnem postopku prepovedani. Uporaba Direktive št. 2004/83/EC v Sloveniji je potrebna glede na to, da opredelitve statusa begunca v slovenskem jeziku v pravnih predpisih sploh ni in se mora pristojni organ že zaradi načela pravne varnosti opirati na to Direktivo. Iz določila 1 (A)(2) člena Ženevske konvencije izhaja, da je z vidika razmer v izvorni državi najprej relevantna država, katere državljanstvo ima prosilec za azil, in šele če prosilec nima državljanstva, je relevantna država, v kateri je nazadnje prebival. Iz Ustave RS izhaja, da sodstvo izvršuje del oblasti v državi. Na splošno velja, da sodne odločbe vežejo druge državne organe Republike Slovenije. V procesnih določbah, ki urejajo upravni spor, se ta oblastvenost in vezanost državnih organov na sodne odločbe konkretneje odraža v določilu 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu.