TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba višjega sodišča spremeni v delu, s katerim je bilo ugodeno pritožbama prvo- in drugotožene stranke ter je bila odškodnina znižana za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem za 600.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 3.000.000 tolarjev, tako da se delno vzpostavi prva sodba in morajo:

- vse tri tožene stranke nerazdelno plačati tožeči stranki 379.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 14.3.1997 do plačila;

- prvotožena in drugotožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki še 19.020.500,00 SIT, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 14.3.1997 do plačila.

Spremeni se tudi izrek o pravdnih stroških, tako da morajo tožene stranke povrniti tožnici pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje in sicer:

- vse tri tožene stranke nerazdelno 1.584.549,00 SIT,

- prvotožena in drugotožena stranka nerazdelno še 1.194.012,00 SIT (razliko med 2.778.561 in 1.584.549) in

- prvotožena stranka sama še 80.212,00 SIT;

vse z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 14.3.1997 do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Sicer se neutemeljena revizija tožeče stranke zavrne, reviziji prvotožene in drugotožene stranke pa se v celoti zavrneta kot neutemeljeni.

Prvotožena in drugotožena stranka morata povrniti tožnici stroške revizijskega postopka v znesku 95.328,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 22.4.1999 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Sodišče je ugotovilo, da sta prvo- in drugotožena stranka ravnali v nasprotju s pravili, ki so zapisana v Zakonu o varnosti v urejenih kopališčih (Ur.l. SRS, št. 1/87), ker nista zagotovili opreme in naprav, ki bi omogočale varno obratovanje kopališča, ustrezno označitev nevarnosti, ki grozijo kopalcem, ter nista vzdrževali reda oz. izvajali prepovedi, ki jih morajo upoštevati kopalci. Natančno je pojasnilo, da bi moral upravljalec kopališča privezovati senčnike in tako preprečiti poletavanje senčnikov z včasih tudi nezaščitenimi kovinskimi konicami.

Ker sta prvo- in drugotožena stranka povzročili nevarnost s tem, da na kopališčih, ki sta ju upravljali vsaka zase, nista zagotovili ustrezne varnosti kopalcev in ker meja med kopališčema ni bila označena (čeprav bi morala biti po določilu 3. člena Zakona o varnosti v urejenih kopališčih), sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da sta toženi stranki delovali povezano in da sta nerazdelno odgovorni za škodo.