TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrže.

Tožeča stranka je 6.5.1988 vložila tožbo zaradi dosega dejanja in prenehanja vznemirjanja. Uveljavljala je torej nedenarno terjatev po citiranem 3. odstavku 382. člena ZPP, zato bi morala, da bi si zagotovila pravico do revizije, v tožbi navesti kot vrednost spornega predmeta znesek, ki je presegal v času vložitev tožbe veljavni revizijski znesek 800.000 din (ZPP, Uradni list SFRJ št. 4/77 - 74/87). Tožeča stranka je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta znesek 25.000 din, s tem pa si pravice do revizije zoper odločitev o tem tožbenem zahtevku, ni zagotovila.

Prav tako pa si tudi ni zagotovila pravice do revizije zoper odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 35.530,00 SIT (gre torej za denarno terjatev po citiranem 2. odstavku 382. člena ZPP). V času vložitve tega tožbenega zahtevka (13.10.1994) je že veljal Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št.55/92), ki je s svojim 9. členom zvišal znesek, ki ga mora presegati vtoževana denarna terjatev, da bi bila revizija dovoljena, na znesek 80.000,00 SIT. Te vrednosti pa višina denarne terjatve, ki se uveljavlja s tožbo, ne presega.