TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita, kolikor se nanašata na odločitev o denarnem zahtevku tožnika (tč.IV v sodbi sodišča prve stopnje) in v izreku o pravdnih stroških ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišči prve in druge stopnje nimata prav, ko menita, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine za negmotno škodo le v primeru, če bi se prekomeren hrup odražal na tožnikovem zdravju, kar pa se v postopku ni ugotovilo. Pravico do zdravega življenjskega okolja so vsebovale že določbe prejšnje ustave, podrobneje pa jo opredeljuje 72. čl. sedanje Ustave Republike Slovenije. To pravico je treba šteti kot osebnostno pravico in ji nuditi pravno varstvo, ki ga določa naš pravni red za tovrstne pravice. Zakon o obligacijskih razmerjih vsebuje v 157. čl. preventivne ukrepe za prenehanje dejanj, s katerimi se kršijo pravice osebnosti. Kolikor je do posega v osebnostne pravice že prišlo, pa je treba zagotoviti prizadetemu možnost zahtevka za povračilo nastale škode. Po 1. odst. 200. čl. ZOR predstavljajo pravno priznano negmotno škodo tudi duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, odvisno od stopnje bolečin in njihovega trajanja. Pojem duševnih bolečin je treba razlagati široko, tako da obsega vsako psihično neugodje. Za zaključek, da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi posegov v osebnostne pravice posledice na zdravju, v zakonu ni podlage.