TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

 

Kdaj se šteje ravnanje prosilca za azil (v konkretnem primeru tožnika) za zavajanje oziroma zlorabo postopka, taksativno določa 36. člen ZAzil, ki določa primere, v katerih se že po samem zakonu šteje, da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Na navedeni podlagi mora tako tožena stranka kot pristojni organ v vsakem primeru najprej ugotoviti, ali je v individualnem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan oziroma ali se dejanske okoliščine posameznega primera ujemajo s katerimkoli izmed alternativno določenih abstraktnih zakonskih dejanskih stanov po določbah od 1 do 5 alinee 36. člena ZAzil za zaključek, da gre v posameznem primeru za zavajanje ali zlorabo postopka. Če v posameznem primeru tožena stranka ugotovi, da gre za okoliščine, ki se že po samem zakonu štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka, mora tožena stranka takoj odločiti o stvari na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil in v takem primeru, prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno v t. i. "pospešenem postopku". V nasprotnem primeru, če ne gre za očitno neutemeljeno vlogo, pa je tožena stranka kot pristojni organ dolžna vlogo za azil obravnavati skladno s procesnimi standardi po določbah 1. odstavka 29. člena in 33. člena ZAzil ter (subsidiarno) Zakona o splošnem upravnem postopku.

Pravilen in utemeljen je zaključek, da so glede na različno navedene osebne podatke o letu in kraju tožnikovega rojstva podani tudi zadostni razlogi za zaključek o tožnikovem utemeljevanju prošnje za azil na podlagi napačne istovetnosti. Na to ne morejo vplivati tožbene navedbe, da bi tožnik na ustnem zaslišanju lahko pojasnil, zakaj je različno navajal svoje rojstne podatke, pri čemer ni niti sporno, da jih je sam tožnik deloma različno navedel, in sicer ne zgolj glede letnice pač pa tudi glede kraja svojega rojstva, čemur niti ne oporeka. Sodišče namreč meni, da razlike v navedenih dveh različnih letnicah tožnikovega rojstva (1974 prvič in drugič 1979) ter dveh različnih krajev tožnikovega rojstva (K in S) ne gre za zanemarljive razlike ali zanemarljive rojstne podatke, ki so tudi po mnenju sodišča namreč bistveni osebni podatki pri opredeljevanju istovetnosti konkretne osebe.

Tožeča stranka preuranjeno uveljavlja tudi kršitev načela nevračanja (non - refoulement), saj z izpodbijano odločbo do te kršitve sploh ni moglo priti že po naravi stvari. Iz določbe 1. odstavka 61. člena ZAzil namreč izhaja, da je šele pravnomočna odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite po določbi 61. člena ZAzil, pri čemer izpodbijana odločba brez dvoma ni še postala pravnomočna. Sodišče pripominja, da predstavlja določba 61. člena ZAzil konkretizacijo 6. člena ZAzil, kot izhaja iz določbe 3. odstavka 61. člena Zazil, ki je vsebinsko ponovljeno določilo 6. člena ZAzil, pri čemer pa pristojni organ o posebni obliki zaščite posamezniku odloča tako po uradni dolžnosti kot tudi na podlagi zahteve stranke, vendar po pravnomočno končanem postopku za priznanje azila, v primeru in pod pogojem, če prosilec azila ne pridobi. Navedeno pomeni, da azilnemu postopku šele naknadno s časovnim zamikom sledi postopek za priznanje posebne oblike zaščite po 61. členu ZAzil, in sicer tako na prošnjo zavrnjenega prosilca za azil ali pa po uradni dolžnosti, torej na lastno iniciativo pristojnega organa.