TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se:

- izpodbijani sklep (1. točka izreka) spremeni tako, da se ugovoru

ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 20.6.2000, opr. št. P

1324/2000-I razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne;

- izpodbijana sodba v 2. točki izreka razveljavi glede zneska

1,821.880,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1997 do

plačila in v 3. točki ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem oziroma

nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

1. Ker ni utemeljen obrestni zahtevek na plačilo obresti po višji

obrestni meri od tiste, ki jo določa prvi odstavek 399. člena ZOR,

plačil na račun dolga ni mogoče obračunati drugače kot z upoštevanjem

prisilne določbe iz prvega odstavka 399. člena ZOR. Višjim obrestim

sodišče ne sme nuditi pravnega varstva, kar pomeni, da mora zavrniti

tožbeni zahtevek na plačilo višjih obresti, pri obračunu pa, glede na

zakonsko omejitev višine obrestne mere in 313. člen ZOR, upoštevati,

kolikšen del plačila se nanaša na obresti in kolikšen na glavnico.

2. Materialno pravo (ZOR) posredno določa, da dokazno breme za

dokazovanje sklenitve posojilne pogodbe nosi posojilodajalec. V

obravnavani zadevi je to tožnik, ki je opisanemu pravilu v celoti

zadostil s tem, da je predložil potrdilo z dne 18.2.1997. Ker se

toženec brani z ugovorom o nepristnem podpisu, tudi zanj velja

pravilo, da mora svojo trditev izkazati. Sodišče prve stopnje ima

prav, da mu to ni uspelo. Ker je več razlogov, ki govore za to, da je

sporni podpis pristen, kot pa razlogov, ki takšnemu zaključku

nasprotujejo, glavni dokaz (potrdilo z dne 18.2.1997) ni bil ovržen.