TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (4. odstavek 71. člena zakona o lovstvu). Ob ugotovitvi, da je tožniku nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi, je treba uporabiti določbo 1. odstavka 154. člena ZOR in je dolžna lovska organizacija (ki upravlja lovišče) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. V določbi 1. odstavka 154. člena ZOR je tedaj uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V procesnem smislu (po 219. členu ZPP) to pomeni, da je toženemu povzročitelju škode v pravdi naloženo trditveno in dokazno breme glede dejstev, zaradi katerih po pravni ureditvi velja, da je škoda nastala brez toženčeve krivde. Na splošno to pomeni, da je pri uzakonjenem načelu domnevne krivde povzročitelja škode predvsem tudi od procesne aktivnosti toženega povzročitelja odvisno, ali mu bo naloženo plačilo odškodnine ali ne. Glede na procesne aktivnosti tožene stranke v obravnavanem primeru in ob upoštevanju njenih ugovorov, ki so bili tekom postopka uveljavljeni, pa ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožena stranka tekom postopka dokazala, da za škodo ni kriva. Zakon o lovstvu v 5. členu določa, da upravlja lovska organizacija lovišče na podlagi lovskogospodarskega načrta ter da upravljanje lovišča obsega varstvo in gojitev divjadi, lov in uporabo divjadi ter urejanje in vzdrževanje lovišča. Predvideno je tudi, kakšni ukrepi pridejo v poštev za varstvo in gojitev divjadi. Tožena stranka v tem sporu ni niti zatrjevala niti dokazovala in dokazala (dokazovala je le, da škode ni povzročila divjad in da je, če je do škode res prišlo zaradi naleta divjadi podana izključna odgovornost ali vsaj soodgovornost oškodovanca), da bi storila karkoli, kar bi prispevalo k varstvu divjadi in varnosti prometa na cesti, preko katere divjad prehaja. Tožena stranka niti v reviziji ne zatrjuje, da je predvidela in izvedla ukrepe, ki se po 5. členu zakona štejejo med ukrepe, ki so namenjeni varstvu in gojitvi divjadi. Zato sta odločitvi nižjih sodišč, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana, materialnopravno pravilni, saj toženi stranki, kot povzročitelju škode ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde in s tem izpodbiti v 1. odst. 154. člena ZOR uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode.