TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba, popravljena s sklepom z dne 13. 9. 2018, v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo davka na dodano vrednost v višini 22 % od stroškov financiranja, v IV. točki izreka pa se razveljavi.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 13. 9. 2018 v preostalem izpodbijanem delu II. točke izreka (ki se nanaša na plačilo zneska 17.368,09 EUR skupaj s stroški financiranja od zneska:

- 5.275,77 EUR v višini 0,14 % za vsak dan zamude od 10. 11. 2014 do plačila,

- 6.735,96 EUR v višini 0,14 % za vsak dan zamude od 12. 10. 2014 do plačila,

- 5.356,36 EUR v višini 0,14 % za vsak dan zamude od 20. 11. 2014 do plačila)

potrdi.

II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti 68,09 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh.

Edina razlika med sodbo s skrajšano obrazložitvijo in sodbo s polno obrazložitvijo, je dodana obrazložitev v slednji, kar pomeni, da se izreka obeh sodb ne smeta razlikovati, oz. se izrek sodbe s skrajšano obrazložitvijo v sodbo s polno obrazložitvijo zgolj prepiše.

Opustitev sodišča, da odloči o pravdnih stroških, ne predstavlja očitne pomote v smislu 328. člena ZPP, pač pa gre za vsebinsko napako pri odločanju, ki je s popravo sodbe ni mogoče odpraviti.

Dopolnitev sodbe brez predloga strank ni dopustna.

Okoliščina, da je tožeča stranka sama v celoti pripravila vse pogodbe in ostale listine (menične, poroštvene izjave), ne izkazuje njene nepoštenosti, pa tudi dejstvo, da je ravnala pri tem sebi v prid, samo po sebi ni zavržno. To, da zgolj ena od strank sestavi in oblikuje vsebino pogodb in spremljajočih dokumentov, je v poslovnem svetu prej pravilo kot izjema. Celo sodi v okvir standarda dobrega gospodarstvenika, ki na trgu ponuja značilne proizvode ali storitve, da pripravi tudi vzorce/osnutke pogodb, saj se s tem olajšuje njihovo sklepanje.

Načelo enake vrednosti dajatev ni neposredno uporabljivo, saj drugi odstavek 8. člena OZ izrecno pove, da mora zakon posebej določiti, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice. Načelo ekvivalentnosti dajatev se torej operacionalizira izključno skozi z zakonom določene institute (npr. čezmerno prikrajšanje, oderuška pogodba, domneva oderuških obresti ipd.).

Na domnevo oderuških obresti bi se eventuelno lahko skliceval le porok (ki je sprejel poroštvo za obveznosti z gospodarske pogodbe), če je po svojih siceršnjih osebnih okoliščinah oseba, ki mu je varstvo domneve iz prvega odstavka 377. člena OZ namenjeno; če gre za fizično osebo, za katero se zahteva nižji standard skrbnosti, za osebo, ki ni v nikakršni „gospodarski“ povezavi z gospodarskim subjektom, za obveznost katerega je dal poroštvo. Porok, ki je zakoniti zastopnik gospodarskega subjekta, ki je v tej funkciji tudi sprejel obveznost gospodarskega subjekta, za katerega je dal poroštvo kot fizična oseba, se zato na domnevo oderuških obresti iz 377. člena OZ ne more uspešno sklicevati.

Porok, ki je bil zakoniti zastopnik gospodarskega subjekta v času, ko je ta subjekt prevzel tudi vse obveznosti, za katere je dal poroštvo, se prav tako ne more sklicevati na nedoločenost svoje poroštvene izjave, ki jo je dal za nedoločeno bodočo obveznost.