TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da minimalne zamude pri izplačilih plače ne morejo pomeniti (vsebinskega oziroma utemeljenega) razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po prvem odstavku 112. čl. ZDR in se ne ugotavlja posebej.

Po drugem odstavku 112. člena ZDR je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka (razlogi za izredno odpoved na strani delodajalca) upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Glede na ugotovitve, da je bil tožnik zaposlen pri več družbah, družba C. d.d. pa je pravni naslednik vseh, v tožnikovih zaposlitvah ni bilo nobene prekinitve in da je tožnik prehajal iz ene družbe v drugo, je v celoti izkazana delovnopravna kontinuiteta, ki se upošteva pri presoji višine pripadajoče odpravnine po 109. členu ZDR. Zato je tožnik upravičen do odpravnine za delovno dobo, dopolnjeno pri toženi stranki in prejšnjih tožnikovih delodajalcih.

Tožnik je upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožniku zato, ker se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri novem delodajalcu, ta pravica ne pripada. Odškodnina ni odvisna od tožnikove nadaljnje zaposlitve, temveč le od tega, ali so bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca ter ob upoštevanju dolžine odpovednega roka, ki bi tožniku pripadal. Ker je bil tožnik glede na trajanje zaposlitve pri toženi stranki upravičen do 60-dnevnega odpovednega roka, je iz tega naslova upravičen do odpravnine v določenem znesku, upoštevaje število delovnih dni v obravnavanem obdobju ter višino urne postavke tožnikove plače.