TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Členi 78, 137, 138 in 144 Zakona o obnovi, razvoju in zagotavljanju finančnih sredstev (Uradni list RS, št. 131/23 in 81/24) niso v neskladju z Ustavo.   Pobudnica družba Addiko Bank, d. d., Ljubljana, sama nosi svoje stroške postopka s pobudo.

Ker opustitev predložitve davčnih obračunov pomeni prekršek, zakonodaja pa tudi ne ureja izrecno postopka ugovarjanja davku, ko bi zavezanec že od začetka nasprotoval celotni davčni obveznosti, ne le njeni višini, je treba šteti, da pobudnice izkazujejo pravni interes za izpodbijanje ureditve davka na bilančno vsoto bank in hranilnic. Ustavno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave je eno izmed jamstev, ki opredeljuje in omejuje zakonodajalčevo polje proste presoje na davčnem področju. Iz tega ustavnega načela izhaja temeljno načelo davčnega prava – načelo davčne pravičnosti oziroma načelo enakomerne porazdelitve davčnega bremena med davčne zavezance. Načelo davčne pravičnosti izhaja tudi iz načela socialne države (2. člen Ustave). Načelo socialne države se tako preko načela davčne pravičnosti tesno povezuje z načelom enakosti. Načelo enakosti na področju davkov pomeni tudi zagotavljanje varstva različnih interesov, vključno z interesi najbolj ranljivih naslovnikov določene davčne ureditve, pa tudi tistih posameznikov, ki uporabljajo javne storitve. Z vidika presojanega davka je položaj bank v smislu njihovega delovanja specifičen, ker njihove dejavnosti ni mogoče razumeti le ozko, v smislu čistega podjetniškega delovanja, pri katerem bi bil v ospredju samo zasebni interes, temveč je treba upoštevati tudi javni interes dobro delujočega in razvitega finančnega sistema. Za banke veljajo posebna pravila glede njihovega poslovanja in reševanja, drugačna pa so tudi določena davčna pravila. Zato so banke v bistveno drugačnem položaju kot druge gospodarske družbe. Ker je davek na bilančno vsoto po izpodbijani ureditvi odvisen od dobička bank, ga je treba po vsebini obravnavati predvsem kot davek od dobička in ne kot premoženjski davek. Pri presoji, ali davek od dobička omejuje lastninsko pravico in s tem tudi svobodno gospodarsko pobudo ali pa pomeni le način njunega uresničevanja, je treba upoštevati njegovo naravo in namen ter okoliščino, ali presega polovico donosa (dobička). Pri presoji zakonske ureditve, ki ureja le način uresničevanja človekovih pravic, Ustavno sodišče preizkusi le, ali je izpodbijana ureditev razumna. Stališča iz ustavnosodne presoje, da gre pri določanju pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti za določanje načina uresničevanja pravice lahko le tedaj, ko ima pogoj oziroma ukrep realno vsebinsko zvezo s konkretno regulirano gospodarsko dejavnostjo, ni mogoče uporabiti na področju davkov. Davki so na splošno povezani z doseganjem splošnih javnih ciljev, tudi ciljev na nekem ločenem področju družbenega življenja, ki ne zadeva le davčnega področja, in na področju javnih financ ima zakonodajalec široko polje proste presoje. Izpodbijani davek je razumen, ker je stvarno povezan s cilji davčne ureditve, zato ni v neskladju s pravicama do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave). Okoliščina, da se vsebina zakonske določbe lahko ugotovi v posameznem primeru, ne pomeni kršitve načela jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Davčni ukrep, ki ni selektiven, ne pomeni državne pomoči v smislu določb Pogodbe o delovanju Evropske unije.