TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s strahom pred maščevanjem sorodnikov in težkimi razmerami, v katerih je z družino živel po izselitvi iz domačega kraja. Toženka je dovolj podrobno pojasnila, zakaj so tožnikove navedbe o nekaterih ključnih dogodkih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, kontradiktorne. Glede tožbenih navedb, da je toženka zavrnila vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o zemljiških sporih ter krvnem maščevanju predložil tožnik, je sodišče že povzelo drugačno stališče Vrhovnega sodišča, ki je kot nepravilno opredelilo stališče tega sodišča iz prejšnje sodbe, da bi morala toženka pred odločanjem glede statusa begunca pridobiti in se opredeliti do informacij o stanju v izvorni državi tudi v primeru, ko tožniku ne verjame, da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen.

Sodišče se tudi strinja s toženko, da v tožnikovi domači provinci ni takega stanja, da bi bilo življenje vsakega civilista ogroženo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Zaradi velikosti države in raznolikosti varnostne situacije v vsaki provinci je treba upoštevati predvsem razmere v tožnikovi domači provinci. Iz predloženih poročil sicer izhaja, da obstajajo znaki, da bi lahko ta doslej mirna provinca postala novo oporišče uporniškega gibanja. Vendar po mnenju sodišča zgolj takšna hipotetična možnost ne zadošča za zaključek, da obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ.