TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (I., II., IV. in V. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje, ki se v IV. točki izreka popravi tako, da se besedi "A. A." nadomestita z besedama "B. B."

II. Udeleženca sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato je skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen), lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer praviloma za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, vendar pa določitev skupnega varstva in vzgoje nikakor ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enako količino časa.