TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91303/2017 z dne 9. 10. 2017 v I. in III. točki izreka ostane v veljavi;

- v izpodbijani II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 635,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Na podlagi dejstva, da tožeča in tožena stranka na dan, ko je bila izvršena sporna transakcija, nista bili v nikakršnem upniško - dolžniškem odnosu (in je tožeča stranka to vedela), v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 191. člena OZ in zaključiti, da je tožeča stranka izvršila transakcijo oziroma toženi stranki plačala, čeprav je vedela, da ji pravzaprav ničesar ne dolguje (in posledično, da nima pravice terjati plačanega nazaj). Tožeča stranka, ki je banka, je dne 17. 2. 2017 plačilno transakcijo izvedla, ker je s strani družbe P. d.o.o. prejela plačilni nalog (na podlagi Pogodbe o odprtju in vodenju poslovnega računa). Plačilno transakcijo je torej izvršila, ker je prek spletne aplikacije prejela nalog (naročilo) za plačilo zneska 1.700,00 EUR v korist tožene stranke. Pri tem pa je bila tožeča stranka v zmoti glede veljavnosti omenjenega plačilnega naloga oziroma v zmoti glede obstoja obveznosti izvršiti naročeno plačilno transakcijo. Spregledala je namreč, da naloga prek spletne aplikacije ni podala za to pooblaščena oseba in posledično ni vedela, da izvaja neveljaven plačilni nalog.

Ker za prenos iz računa dne 17. 2. 2017 ni bilo veljavne pravne podlage, je družba P. d.o.o. - v stečaju obdržala svojo terjatev do banke v višini 1.700,00 EUR (ki se kaže kot dobroimetje na računu). S stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka družbi P. d.o.o. ne bi smela sanirati omenjene napake, ki jo je storila dne 17. 2. 2017, se tako po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče strinjati.

Zgolj iz razloga, ker je tožeča stranka dne 17. 2. 2017 zmotno menila, da mora izvršiti sporno plačilno transakcijo, pa po presoji pritožbenega sodišča nadalje ni mogoče zaključiti niti, da sme tožena stranka nakazana sredstva obdržati. V obravnavanem primeru ni bilo pravne podlage za izvršitev spornega plačila v korist tožene stranke, prav tako tudi ne podlage za to, da bi prejemnik plačila prejeto lahko obdržal. Če je imela tožena stranka terjatev do družbe P. d.o.o., bi morala to svojo terjatev prijaviti v stečajni postopek nad navedeno pravno osebo (in se poplačati v tem postopku), v odnosu do tožeče stranke pa - kot že navedeno - nima temelja za to, da bi dne 17. 2. 2017 nakazani znesek lahko obdržala. Prejeto mora zato na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ vrniti.