TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

ZPP opredeljuje sklepčnost tožbe v 318. členu, kjer določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi. Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme, da navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Vsebinsko to pomeni, da navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek. Če tožeča stranka tega bremena ne zmore, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Nesklepčnost tožbe je podana tedaj, ko tožeča stranka v tožbi opiše življenjski primer, iz katerega ne izhaja nobena pravna posledica, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka, temveč druga pravna posledica ali pa ne izhaja pravna posledica za toženo stranko, marveč za koga drugega. Vzroki za takšne oblike nesklepčnosti pa so različni: - življenjski primer je sicer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja opisana posledica; - lahko pa je opisan pomanjkljivo in je prav ta pomanjkljivost razlog za nesklepčnost. Glede na to, da se je tožeča stranka sklicevala na vse listine, ki jih je predložila in specifikacije iz katerih izhajajo zahtevani podatki višine zapadlih obresti po posameznem računu, obdobje teka teh zamudnih obresti in njihova višina, tako sodišče ni imelo podlage, da je navedlo, da gre za nesklepčen zahtevek. Če je smatralo, da je temu tako, pa bi moralo tožečo stranko, ki je bila nenazadnje laična stranka v postopku, spodbuditi k dopolnitvi trditvene podlage, z navedbo manjkajočih pravno odločilnih dejstev, česar na prvem naroku glavne obravnave ni realiziralo. V tem okviru bi moralo sodišče v kolikor je zaključevalo, da tožbeni temelj ni konkreten in nedvoumen, z vprašanji dopolniti in nadgraditi navajanja o odločilnih dejstvih, saj pavšalni napotki sodišča za to ne zadoščajo

Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je namreč mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP); listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev, pa je mogoče obravnavati kot trditve stranke. Tako je mogoče v sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka ter zapadlosti posameznih terjatev sklicuje na priloženo listino. V obravnavani zadevi je torej mogoče kot del trditvene podlage tožeče stranke upoštevati tudi listine, ki prikazujejo višino in zapadlost posameznih računov, začetek teka zamudnih obresti od posameznih računov, plačila tožene stranke in kdaj je nastopila zamuda tožene stranke. V konkretni zadevi se je tožeča stranka na te listine sklicevala v zvezi z navedbo in obrazložitvijo posameznih računov, njihove dospelosti (oziroma zapadlosti) in njihovega plačila ter (višine) obrestne mere. Vsebine teh listin tožena stranka ni prerekala, zato se po povedanem lahko štejejo kot del dejanske podlage gospodarskega spora