TFL Vsebine / TFLGlasnik

Kvintilijan (Quintilianus)¹ je bil po izobrazbi in po poklicu starorimski pravnik, po dejavnosti pa tudi izvrsten govornik in učitelj. V spomin človeštva je prišel predvsem kot človek, ki se je posvetil vzgoji in izobraževanju. V tem svojstvu se je v svojem času otepal s podobnimi problemi kot današnji učitelji, in sicer z vprašanji, s katerim jezikom (grškim ali latinskim) naj se šolanje začne, v kateri starosti naj se otrok nauči brati, kaj naj obsega višja izobrazba ipd. Sistem poučevanja, ki ga je priporočal, se potem ni dosti spremenil do novot, ki sta jim botrovala sv. Avguštin in sv. Hieronim, ki pa jih je močno navdihovalo Kvintilijanovo delo. Močan vpliv je njegovo delo imelo tudi v obdobju humanizma in renesanse.

Zanimanje za Kvintilijanovo delo je bilo odtlej vsaj trojno: najprej zaradi njegove teorije in prakse v zvezi z govorništvom, nato zaradi njegovih smernic v zvezi z izobraževanjem in končno v zvezi z njegovimi stališči glede literature in literarne kritike. O šolanju dečkov je tako napisal marsikaj, kar bi še danes morali prebrati vsaj tisti naši birokrati, ki neuspešno in neživljenjsko v našem šolstvu ves čas nekaj reformirajo, ne da bi se izboljšan rezultat pokazal v praksi. Sicer pa takšnih ne manjka niti v pravosodju.

A za naš poklic so še zlasti zanimivi njegovi nasveti odvetnikom – seveda pod pogojem, da se pogled izostri na bistvo stvari in ga ne pritegnejo sekundarni, največkrat zgolj administrativni triki, ki s pravom in pravičnostjo nimajo dosti skupnega.

Takole pravi Kvintilijan:

• »Pravdar bi se moral navaditi, da pred obravnavo vsaj enkrat ponovi svoje navedbe, ne samo zato, ker je lahko nekatere poudarke pozabil pri prvem navajanju – kar se zelo rado zgodi zlasti manj izvežbanim – ampak tudi zato, da se ve, ali se drži tistega, kar je bilo prvotno rečeno. Kajti večina klientov laže in svojim odvetnikom ne predoča pošteno dejstev obravnavanih zadev, ampak pred njimi nastopa, kot da bi imeli končne govore pred sodnikom. Zaradi tega klientom ne smejo verjeti, kar pripovedujejo. Njihove besede morajo preverjati v vseh pogledih, kliente naj po potrebi celo zbegajo, če je treba katera dejstva zbezati na plan. Podobno, kot morajo ravnati zdravniki, kadar skušajo dognati, kaj pacienti skrivajo za očitnimi znamenji bolezni, morajo tudi odvetniki prodreti v tisto, kar jim klienti neradi razkrivajo. In šele potem, ko se je odvetnik prikopal do zadostnega vpogleda v dejansko stanje stvari, se bo lahko vživel v vlogo svojega nasprotnika ter poskušal predvideti vse mogoče ugovore, ki jih bo nasprotniku situacija omogočala. Klienta je treba celo izpostaviti napornemu navzkrižnemu zaslišanju, saj se pogosto prav takrat, ko tega ne pričakujemo, razkrije pravo stanje stvari.
• Odvetnik, ki je najbolj uspešen pri dobivanju pravd, je navadno tisti, ki je nejeveren. Kajti klient mu bo obljubljal vse mogoče: da bodo priče potrdile tisto, kar pravi; da lahko takoj pridobi listinske dokaze; da nekaterim točkam njegov nasprotnik sploh ne bo ugovarjal ipd. Zato je treba vpogledati vsako listino, ki se tiče zadeve, in če bežen pogled nanjo ni zadosti, jo je treba v celoti prebrati. Zelo pogosto namreč sploh niso take, kot o njih pripoveduje klient. Lahko vsebujejo manj od zatrjevanega, lahko so takšne, da zadevi bolj škodijo kot koristijo, lahko pa so celo tako nenavadne, da vzbujajo nejevero in posmeh. Pogosto imajo tudi zlomljen ali sumljiv pečat, pa tudi podpise, katerih verodostojnosti priče ne potrdijo. In če takšnih okoliščin odvetnik predhodno ne ugotovi doma, ga bodo spodnesle na sodišču in se bo ob njih tako spotaknil, da bo bolj škodilo, če se jim bo tam moral odreči, kot pa če se jih ne bi bil nikoli poslužil […].«

Teorija dobrega človeka

V povezavi z nastopanjem v javnosti pa je bil Kvintilijan prepričan, da mora biti dober govornik najprej dober človek. Če kot človek ni pravičen in pristen, tudi ne more dobro govoriti. Njegov postulat je postal znan kot teorija dobrega človeka.

Nauk za vse čase, katerega domet občutimo glede na izkušnje v medsebojnih odnosih. Podobno kot pojem dobrega družinskega očeta ali dobrega gospodarja. A kako izmuzljiv, če bi ga hoteli definirati kot deklariran pravni standard. Še zlasti kadar se na interpretacijo prilepi poklicni cinizem.

Vir:

• Michael Grant: Antologija latinske literature. Penguin Books Ltd. – Bungay, Suffolk 1958, 1978.