TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba A. d. o. o. zoper 1., 2. in 3. odstavek točke II izreka prvostopenjske sodbe, in pritožba J. d. o. o. zoper 2. odstavek točke I izreka se zavrneta in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Pritožbi J. d. o. o. zoper točko III izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se glasi:

"A. d. o. o. je dolžan J. d. o. o. povrniti stroške pravdnega postopka v višini 787,31 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči s 16. dnem od vročitve sodbe pritožbenega sodišča."

III. A. d. o. o. mora J. d. o. o. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 979,96 EUR v 15 dneh od dneh od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči s 16. dnem od vročitve sodbe pritožbenega sodišča.

Tožeča stranka je torej trdila, da naj bi tožena stranka dala vložek v smislu 475. člena ZGD-1, in sicer kot stvarni vložek. Za to bi bilo treba spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Tega že tožeča stranka ni trdila. Izpovedi in zaslišanja prej navedenih oseb pa tudi niso izkazala prav ničesar, kar bi kazalo na to, da bi tožena stranka takšen izdatek nameravala napraviti za vložek v smislu 475. člena ZGD-1. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi stranki Pogodbe o sodelovanju pri projektu kadarkoli poskusili spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Že glede na to okoliščino zaslišanja in izpovedi navedenih prič niso potrdili trditev tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče v izjavah U. P., D. P. in F. K. tudi sicer ne najde ničesar takšnega, kar bi potrjevalo trditve tožeče stranke o vložku v smislu določb ZGD-1, niti ne o dogovoru o vložku posebne vrste (sui generis). Kakšen naj bi takšen dogovor o vložku posbne vrste bil tožeča stranka ni nikoli pojasnila in ga niti pritožbeno sodišče ne najde.

Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Takšna odločitev bi bila pravilna, če bi vsaka od obeh strank uveljavljala zahtevke v enaki, ali vsaj približno enaki višini. Tožeča stranka pa je uveljavljala glavnični zahtevek v višini 89.218,57 EUR, tožena stranka pa zahtevek v višini 122.311,42 EUR. Tožeča stranka je uspela s svojim glavničnim zahtevkom v celoti, tožena stranka pa skoraj v celoti; njej neuspeh je bil manjši od odstotka celotne zahtevane terjatve. Razlika v višini glavnic je vendarle razmeroma prevelika, da bi bilo še primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.