TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Kdor je glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla,
prejel od koga drugega korist, ki je ne more vrniti v naravi v taki
obliki, kot jo je od njega prejel (npr. pomoč, ki jo je pri osebni
oskrbi dobil od prikrajšanca), mora vrniti prikrajšancu denarno
vrednost koristi po cenah na dan zadnje glavne obravnave pred
sodiščem prve stopnje (4. odst. 210. čl. ZOR).

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice.
Tožencem je naložilo, da ji morajo v sorazmerju s svojimi dednimi
deleži plačati znesek 276.650 din kot denarno protivrednost za
oskrbo, za katero je ugotovilo, da jo je naudila pokojnemu od leta
1970 do njegove smrti leta 1985, zato ker ji je obljubil, da ji bo v
zameno zapustil svoje posestvo. Denarno protivrednost je to sodišče
določilo po cenah v času, ko je tožnica dajala oskrbo. Zato, in ker
je ugotovilo, da obseg oskrbe ni bil tolikšen kot je trdila, je njen
tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo. Sodišče druge stopnje je
pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo
sodbo sodišča prve stopnje.
Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica zaradi
bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe
materialnega prava. Med drugim v njej zlasti opozarja, da je pokojnik
na njen račun ohranil svoje nepremičnine neokrnjene, čeprav ni imel
zadostnih sredstev za svoje preživljanje. Njej je za petnajstletni
trud in delo z njim sodišče priznalo nesorazmerno nizko povračilo. Do
njegove smrti ni imela pravice ničesar zahtevati. Njena terjatev je
dospela šele po smrti. Nezakonito sta ji zato sodišči prisodili
denarno povračilo po cenah v času, ko je pomoč nudila. To povračilo
ji gre po cenah na dan sojenja ali pa najmanj po cenah v času, ko je
izvedela, da se je izjalovilo njeno pričakovanje zapuščine.
Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo. Razveljavilo je sodbi obeh
sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V
svojih razlogih je med drugim navedlo:
'Odločilne dejanske ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje so, da je
tožnica dajala pomoč pokojnemu samo zato, ker je pričakovala, da ji
bo ali že za življenja ali pa vsaj za primer smrti prepustil v last
svoje posestvo. Tako je tudi obljubil, da si je v povračilo izgovoril
njeno oskrbo, pa pozneje tega ni izpolnil, čeprav je vse do smrti
sprejemal njeno pomoč. S temi dejanskimi okoliščinami, ki jih je
sprejelo tudi pritožbeno sodišče, je tako izkazan razlog (podlaga),
ki je tožnico navedel, da je oskrbovala pokojnika, izkazano je, da se
ta pričakovana podlaga ni uresničila in končno, da je bila tožnica
zaradi tega za vrednost vloženega dela in drugih svojih dajatev v
oskrbo zapustnika, prikrajšana. Pravilno sta zato sodišču oprli
reševanje tega spora na obogatitveni temelj - neupravičeno pridobitev
po 4. odst. 210. člena ZOR.
Obseg tega, kar je tožnica dajala pokojniku glede na pričakovano, a
izjalovljeno podlago, je bil v sodbah sodišč natančno ugotovljen in
jasno opisan. Ugotovitve o tem imajo pomen ugotovitve dejanskega
stanja, tega pa z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (3. odst. 385.
člena ZPP). Zato zatrjevanja, da je tožnica vložila v oskrbo
pokojnika še več dela in svojih sredstev, in to po ustni pogodbi o
dosmrtnem preživljanju, revizijsko sodišče ni smelo preizkušati.
Pač pa je pravilno stališče revizije, da so za denarno povračilo
vloženega dela in drugih dajatev na temelju neupravičene pridobitve
odločilne cene na dan sojenja. Načelo monetarnega nominalizma (394.
člen ZOR) je uzakonjeno za tiste obveznosti, ki so denarne obveznosti
že po svojem nastanku. To pa so tiste obveznosti, katerih predmet je
vsota denarja. Tedaj mora dolžnik plačati tisto število denarnih
enot, na katero se glasi obveznost, in samo toliko ima pravico
terjati upnik, razen če zakon določa kaj drugega. Sporna terjatev
tožnice pa ni nastala kot tako imenovana čista denarna terjatev.
Tožnica je bila prikrajšana s tem, da je glede na pričakovano, a
neuresničeno podlago pokojniku pomagala pri njegovi oskrbi tako, da
je zanj opravljala razna gospodinjska dela in ga zalagala s svojimi
živili ter kurjavo. S tem ni trpela prikrajšanja neposredno na svojem
denarju, ob tem, ko tudi plačilo za njeno delo in druge dajatve s
pokojnikom ni bilo dogovorjeno. Do odločitve sodišča tako predmet
obveznosti tožencev, ki so v zavezi, da tožnici povrnejo neupravičeno
pridobljeno premoženjsko korist, ni določeno število denarnih enot.
Dolžniki denarne obveznosti bodo postali šele, ko bo v mejah
neupravičene pridobitve sodišče določilo obseg denarnega povračila za
prikrajšanje tožnice. Za take 'nečiste' denarne terjatve pa ne velja
načelo denarnega nominalizma. Obseg povračila po obogatitvenem
temelju mora torej sodišče določiti v takem primeru po cenah na dan
sojenja.
Za drugačno stališče sodišč v ZOR ni utemeljene podlage. Ni je niti
ob tem, da so bila tožničina vlaganja dela in drugih dajatev v oskrbo
pokojnika sproti porabljena, kot je s tem svoje stališče zmotno
utemeljilo pritožbeno sodišče. Posebnost pravnega razmerja
neupravičene pridobitve je namreč v tem, da predmet obveznosti ni
plačilo protivrednosti za nekaj, kar je prikrajšani dal brez osnove,
kot bi to sledilo iz takega stališča sodišča druge stopnje, pač pa
vrnitev koristi, ki jo je pridobitelj prejel na račun drugega v svoji
premoženjski sferi. Če zaradi vlaganj tožnice v premoženjski sferi
pokojnika ne bi nastala nobena korist, kot je to ob tem poudarilo
drugostopno sodišče, potem tudi tožnica ne bi imela pravice do
povračila. To pa je tudi v nasprotju s tem, kar je ugotovilo prvo in
tudi samo pritožbeno sodišče. Pri ugotovljenih dejanskih okoliščinah
sta namreč obe sodišči pravilno šteli, da vrednost vlaganj tožnice
ustreza koristi, ki je zaradi tega nastala na pokojnikovih
premoženjskih dobrinah. Toženci česa drugega v postopku tudi niso
trdili. V nasprotnem primeru bi si sicer zapustnik poiskal za pomoč
pri svoji oskrbi koga drugega in to za plačilo, saj iz ugotovitev v
postopku sledi, da mu nihče drug ni bil pripravljen nuditi take
pomoči brezplačno, čeprav je predvsem pri drugih svojih sorodnikih
tako pomoč iskal.
Glede na povedano sta sodišči, ki sta višino povračilnega tožbenega
zahtevka tožnice presojali po cenah v času, ko so bila izvršena
posamezna vlaganja, materialno pravo uporabili zmotno. Zato v
izpodbijani sodbi odločilna dejstva za materialnopravno pravilno
odločitev niso bila ugotovljena. To pa je razlog za razveljavitev po
2. odst. 395. člena ZPP.'