TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 214.023,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

- 97.180,00 EUR od 19. 5. 2011 dalje,

- 87.387,80 EUR od 18. 8. 2011 dalje,

- 29.455,84 EUR do 17. 10. 2011 dalje;

v izpodbijani IV. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15. dneh plačati stroške postopka v višini 3.397,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti tudi pritožbene stroške v višini 2.181,6 EUR.

Ko je pogodba sklenjena med pravno osebo javnega prava in drugimi subjekti (ki so lahko osebe javnega ali zasebnega prava), in katere cilj in vsebina je v izpolnitvi nekega javnega interesa, ki ga zastopa in uresničuje oseba javnega prava, gre za tako imenovano upravno pogodbo.

Pogodba o sofinanciranju niti po vsebini nima značilnosti podjemne pogodbe. Obveznost tožene stranke je bila sofinancirati navedeni projekt z javnimi sredstvi v 15 % deležu in v celoti nadzirati zakonito, namensko in gospodarno porabo vseh dodeljenih sredstev. Razmerje med pravdnima strankama je torej v bistvenem javnopravne narave, v katerem tožena stranka nastopa v svoji oblastveni funkciji (ex iure imperii), kot zastopnica javnega interesa in javne koristi. Zato pogodbenega razmerja, v katerega vstopa tožena stranka z upravičencem, ki so mu bila dodeljena javna sredstva, ni mogoče razlagati kot vzajemne obligacijsko pravne pogodbe, za katero bi veljali predvsem splošni instituti obligacijskega pogodbenega prava. Pravica in dolžnost tožene stranke je torej, da v skladu s strogimi zahtevami in pravili evropske in nacionalne kohezijske politike vseskozi (med izvajanjem projekta in tudi po njegovem zaključku) pregleduje, kontrolira, preverja upravičenost in sledljivost stroškov, nastalih pri izvajanju projekta. Država nastopa kot nosilka sistemske skrbi in odgovornosti za pravilno in zakonito rabo sredstev evropskega (nacionalnega) proračuna in je zato nosilka izvajanja nadzora in ugotavljanja odgovornosti v zvezi z morebitno nepravilno porabo kohezijskih sredstev.

Tožena stranka kot zastopnica javnega interesa sme nepravilnosti odkriti tudi naknadno, potem, ko je predhodno že odobrila določene operacije in izplačala določene stroške.