TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
I. Če je prejšnji lastnik iz posesti vzetega nacionaliziranega ali
razlaščenega zemljišča kmet in kot tak zahteva odškodnino v naravi,
mora sodišče v splošnem družbenem interesu storiti vse, da se določba
2. odstavka 34. člena ZR (Ur.l. SRS, št. 5/80) uresniči, da torej
dobi kmet odškodnino v naravi.
II. Pri odmeri denarne odškodnine za razlaščena ali iz posesti vzeta
nacionalizirana kmetijska zemljišča, če je kmet zaradi realizacije
prostorskih izvedbenih aktov postopno izgubljal lastninsko pravico na
nepremičninah, morajo sodišča uporabiti določbo 32. člena ZR,
predvsem njegov 3. odstavek in 38. člena istega zakona ter še določbo
13. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS, št. 1/79).
III. Prejšnjemu lastniku gredo zamudne obresti na podlagi samega
zakona (1. odstavek 55. člena ZR). Zato je o njih dolžno odločiti
sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je odmerilo nasprotni stranki odškodnino za iz
posesti vzeto nacionalizirano zemljišče. Po ugotovitvi, da je
nasprotna stranka kmet, mu je po 38. členu zakona o razlastitvi in
prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS, št.
5/80) in po 13. členu zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS, št.
1/79) odmerilo odškodnino v višini ugotovljene tržne vrednosti v
znesku 46,00 dinarjev za m2 in nadomestilo po 32,00 dinarjev za m2.
Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne stranke, ki je vztrajala
predvsem na odškodnini v naravi, kot neutemeljeno zavrnilo.
Oba sklepa je izpodbijal javni tožilec SR Slovenije z zahtevo za
varstvo zakonitosti. Uveljavljal je zmotno uporabo materialnega
prava, ker sta sodišči prezrli določila zakona o razlastitvi, ki
urejajo vprašanje odškodnine za kmeta, kateremu je kmetijska
dejavnost glavna dejavnost in se z njo preživlja. Sodišči tudi nista
odločili o letnih in zamudnih obrestih.
Zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo ugodeno, Vrhovno sodišče SRS
pa je pri obravnavanju primera ugotovilo naslednje:
Tudi odškodnina za razlaščena ali iz posesti vzeta nacionalizirana
kmetijska zemljišča se v nepravdnem postopku obravnava v splošnem
družbenem interesu. Ta je v tem, da se obseg kmetijske proizvodnje ne
zmanjša. Zato je v drugem odstavku 34. člena ZR za primere, ko je
prejšnji lastnik iz posesti vzetega nacionaliziranega ali
razlaščenega kmetijskega zemljišča kmet, predvidena posebna ureditev
in sicer tako, da se kmetu prvenstveno daje odškodnina v naravi. V 1.
odstavku 34. člena ZR je sicer postavljeno načelo, da se odškodnina
praviloma določi v gotovini, razen če se stranke ne sporazumejo
drugače. Vendar je po 2. odstavku 34. člena ZR razlastitveni
upravičenec, če je prejšnji lastnik kmetijskega zemljišča kmet,
dolžan na njegovo željo preskrbeti v prvi vrsti zemljišče, ki naj bo
približno enake katastrske kulture in enake lege v primerni
oddaljenosti. Pri tem je razlastitvenemu upravičencu dolžna pomagati
kmetijska zemljiška skupnost. To določilo ZR pa ne velja le za
sporazumevanje strank, razlastitvenega upravičenca in prejšnjega
lastnika, temveč tudi za sodišča, ko v nepravdnih postopkih odločajo
o odmeri odškodnine. Zato so sodišča v splošnem družbenem interesu,
če je prejšnji lastnik iz posesti vzetega nacionaliziranega ali
razlaščenega zemljišča kmet in kot tak zahteva odškodnino v naravi,
dolžna storiti vse, da se določba 2. odstavka 34. člena ZR uresniči,
da torej dobi kmet odškodnino v naravi. Zaradi uresničitve navedenega
interesa se sodišča ne smejo zadovoljiti le z izjavo razlastitvenega
upravičenca, da nadomestnega zemljišča nima na razpolago.
Razlastitveni upravičenci so običajno take družbenopravne osebe, ki
po zakonu o kmetijskih zemljiščih ne morejo upravljati in razpolagati
s kmetijskimi zemljišči. Zato same nadomestnega kmetijskega zemljišča
res nimajo. Vendar pa jim je zakon naložil, da so dolžna tako
zemljišče razlaščencu preskrbeti. Zato so sodišča, ko prejmejo
predlog razlastitvenega upravičenca za odmero odškodnine v denarju,
dolžna preveriti, ali in kaj je razlastitveni upravičenec ukrenil v
smeri realizacije svoje obveze iz 2. odstavka 34. člena ZR. To bodo
lahko storile z zaslišanjem razlastitvenega upravičenca in na podlagi
njegovih pismenih dokazil, da je poskusil vse, da bi nasprotni
stranki preskrbel drugo ustrezno kmetijsko zemljišče. Če se ugotovi,
da razlastitveni upravičenec kljub storjenim ukrepom ni mogel
realizirati citirane zakonske obveze (ker npr. v tem območju ni na
prodaj kmetijskih zemljišč), postopa sodišče naprej po predlogu za
odmero denarne odškodnine. Če pa sodišče ugotovi, da razlastitveni
upravičenec pred vložitvijo predloga za odmero denarne odškodnine ni
ničesar ukrenil v smeri plačila odškodnine v naravi in je nasprotna
stranka kmet, ki vztraja na odškodnini v naravi, naloži
razlastitvenemu upravičencu, da to stori v primernem roku. Če tudi v
tem roku razlastitveni upravičenec ne stori ničesar v smeri
izpolnitve svoje zakonite obveze iz 2. odstavka 34. člena ZR, oziroma
ne izkaže, da mu odškodnine v naravi ni uspelo preskrbeti, so sodišča
dolžna preveriti (pri kmetijski zemljiški skupnosti in krajevni
skupnosti), ali je na razpolago oz. na prodaj ustrezno kmetijsko
zemljišče v družbenem ali zasebnem sektorju v kraju bivališča
prejšnjega lastnika oz. v njegovi bližini. Ugotoviti bodo tudi
morala, po kakšni ceni želi prodajalec zemljišče prodati, ali ga je
pripravljen prodati razlaščencu, in ali je taka prodaja po določbah
zakona o kmetijskih zemljiščih dopustna oz. možna. Ko sodišče zbere
te podatke oz. zve za možnost nakupa ustreznega kmetijskega
zemljišča, obvesti o tem stranki in razlastitvenemu upravičencu
naloži, da v določenem roku kupi za nasprotno stranko v sporazumu z
njo to zemljišče.
Šele po tako opravljenem postopku, v katerem bi se izkazalo, da ni
možno realizirati namena iz 2. odstavka 34. člena ZR, sodišče lahko
po predlogu razlastitvenega upravičenca odmeri prejšnjemu lastniku
kmetijskega zemljišča - kmetu odškodnino v denarju.
V 32. členu je ZR določil osnovo za določitev pravične odškodnine. To
velja za vse razlaščence nepremičnin. Določil je, da odškodnina
obsega korist, ki jo je prejšnji lastnik imel na podlagi uporabe
nepremičnin. Natančneje je predpisal, kaj se sme in kaj se ne sme
upoštevati pri ugotavljanju koristi. Predpisal pa je (3. odstavek 32.
člena ZR), da se pri odmeri odškodnine vselej upošteva morebitno
bistveno poslabšanje pogojev za življenje in delo prejšnjega
lastnika. Za tako poslabšanje se zlasti šteje tudi okoliščina, da je
razlaščenec zaradi realizacije prostorskih izvedbenih aktov postopno
izgubljal lastninsko pravico na nepremičninah.
Korist, ki jo je imel prejšnji lastnik, je osnova za pravično
odškodnino za vse razlaščence, ne glede na njihov poklic, (kmet ali
nekmet) in ne glede na predmet razlastitve (kmetijsko zemljišče,
stavbno zemljišče, stavba). Ta korist pa je za posamezne vrste
nepremičnin v posameznih določbah zakona o razlastitvi različno
pobližje opredeljena oziroma določena. Za razlaščeno kmetijsko
zemljišče se določi po tržni vrednosti tega zemljišča (38. člen ZR).
V tržni vrednosti je tako za kmetijsko zemljišče izražena tista
korist, ki jo ZR določa kot osnovo pravične odškodnine. Zato je tržna
vrednost podlaga za določitev odškodnine za razlaščeno oz. iz posesti
vzeto nacionalizirano kmetijsko zemljišče. S tako določeno odškodnino
naj bi se omogočilo prejšnjemu lastniku kmetijskega zemljišča, da si
na drugem kraju lahko kupi drugo ustrezno kmetijsko zemljišče.
Zaradi varovanja koristi kmetov, da bi lahko kmet obdržal materialno
podlago za svojo kmetijsko proizvodnjo z nakupom drugega
enakovrednega zemljišča ali z izboljšavo preostalih lastnih
kmetijskih zemljišč in tudi družbenih koristi zaradi očuvanja
sedanjega obsega kmetijske proizvodnje, je zakon o kmetijskih
zemljiščih v 13. členu priznal kmetu še pravico do nadomestila za
zmanjšano možnost pridobivanja na preostalem delu zemljišča. To
nadomestilo mora biti tolikšno, da skupaj z odškodnino zadošča po
izbiri kmeta bodisi za tolikšno izboljšanje preostalega zemljišča, da
kmet ne bo prikrajšan na dohodku, bodisi tolikšno, da zadošča za
pridobitev drugega enakovrednega zemljišča. Ker ima izbiro
nadomestila kmet, je sodišče dolžno ugotavljati, za katero od obeh
oblik nadomestila se je prejšnji lastnik odločil in nato pri odmeri
ustreznega nadomestila, če ni mogoče dobiti drugega enakovrednega
zemljišča, upoštevati možnost izboljšave preostalega kmetijskega
zemljišča do te mere, da prejšnji lastnik ne bo prikrajšan na
dohodku.
Utemeljeno uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti tudi kršitev
materialnega prava, ker sodišče ni odločilo o zamudnih obrestih. Po
1. odstavku 55. člena ZR mora razlastitveni upravičenec v 30 dneh od
vročitve pravnomočne odločbe o denarni odškodnini plačati to
odškodnino prejšnjemu lastniku. Tako gredo prejšnjemu lastniku
zamudne obresti na podlagi samega zakona. Zato je o njih sodišče
dolžno odločiti po uradni dolžnosti.