TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod **

Rudarstvo je ena najpomembnejših gospodarskih dejavnosti, ki oskrbuje družbo z mineralnimi surovinami. Zelo pomembno je bilo tudi za slovenski gospodarski razvoj in tradicijo naše države, čeprav ta ni pretirano bogata z rudami. Pomen rudarstva v Sloveniji upada zaradi pomanjkanja rud in vse večje vloge čistejših in obnovljivih energetskih virov. V letu 2023 so vsi rudniki kovin in premogovniki, razen rudnika lignita Velenje, zaprti ali v fazi zapiranja. Ko se je v Sloveniji začelo omenjeno zapiranje rudnikov, so se začela pojavljati tudi vprašanja o sanaciji rudniških območij in njeni pravni (ne)urejenosti.

Ustava RS¹ kot temeljni in najvišji splošni pravni akt pravnega reda Republike Slovenije sanacije rudniškega območja ne omenja. Iz 5. člena Ustave RS pa (med drugim) izhaja, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter skrbi za skladen civilizacijski in kulturni razvoj. V 70. členu Ustava RS urejanje pogojev, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva, nalaga zakonu.

Temeljni zakon, ki ureja rudarstvo in sanacijo rudniškega območja v Sloveniji, je Zakon o rudarstvu (ZRud-1).² Prvi Zakon o rudarstvu je bil sprejet leta 1999, kar kaže na to, da zakonodaja pred njim sanaciji uničenih površin zaradi rudarjenja ni namenjala posebne pozornosti.

Večina danes zaprtih in opuščenih rudnikov je namreč obratovala v času, ko ozaveščanje o skrbi za okolje še ni bilo tako prisotno kot danes. Da sanacijski ukrepi in preprečevanje onesnaževanja niso zgolj »modna muha«, smo v Evropski uniji žal spoznali šele, ko je prišlo do velikih ekoloških nesreč v Španiji, Romuniji in na Madžarskem. Te nesreče so spodbudile evropske oblasti k sprejetju Uredbe o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti (Direktiva 2006/21/ES),³ s katero je Evropska komisija določila ukrepe, postopke in smernice za preprečevanje ali zmanjševanje škodljivih vplivov na okolje, ki so nastali in nastajajo kot posledica ravnanja z odpadki iz ekstraktivnih dejavnosti. Direktiva 2006/21/ES je bila leta 2008 prenesena tudi v slovenski pravni red.⁴

2. Spremembe trendov v zvezi s sanacijo rudniških območij

Najprej je smiselno poudariti spremembo trendov sanacije, saj so se v preteklosti sanacije z rudarjenjem prizadetih površin izvajale z vzpostavitvijo površin za gozdarsko in kmetijsko rabo, danes pa so trendi drugačni. Danes se sanacija rudniškega območja izvaja predvsem v obliki rekreacijskih in industrijskih objektov, nekatera območja pa so zavarovana kot naravni spomeniki. Številne rudnike, predvsem premogovnike so spremenili v muzeje in tako služijo turističnemu namenu.

V skladu z omenjenimi trendi se sanacije nekdanjih rudniških območij lotevajo tudi v Nemčiji. Zgleden primer učinkovite in uspešne sanacije je nekdanji rudnik premoga v mestu Essen, in sicer Zollverein Coal Mine Industrial Complex ali po nemško Zeche Zollverein, ki je bil leta 2001, zaradi svojega edinstvenega vpliva na industrijsko arhitekturo in zgodovino rudarstva dodan na seznam Unescove svetovne dediščine. Danes je ta nekdanji rudnik premoga preurejen v kulturni center, ki vključuje muzeje, umetniške galerije, restavracije in podobne objekte.⁵

V primerjavi z nemškim zgledom so na dobri poti k uspešni sanaciji nekdanjih rudniških območij tudi v slovenskem Zasavju, kjer so v Regionalnem razvojnem programu Zasavske regije 2021–2027⁶ predvideli projekte, kot so na primer »Pot srečno – rudarska tematska učna pot«, sprememba rudarske kolonije v Rudarski hostel, organizirani tematski teki po nekdanjih rudniških jamah »Jamatlon«, »Punce v jami« itd., od katerih se nekateri že uspešno izvajajo.

3. Birokratska obarvanost poti do izvedbe sanacije

Zaradi omenjene spremembe trendov na področju izvedbe sanacije je še toliko bolj pomembno, da tem trendom sledi tudi postopek sanacije. Temu pa v slovenski pravni ureditvi še ne sledimo v popolnosti, zaradi česar se gospodarske družbe v praksi spopadajo s številnimi težavami.

Pot do izvedbe sanacije je namreč v slovenski ureditvi precej administrativno in birokratsko obarvana. Za izvedbo sanacije je treba pridobiti veliko dovoljenj in se prebiti čez naporen dokumentacijski postopek, kar pa je večkrat vzrok za dolgotrajen proces sanacije.

Preden pride do sanacije, mora najprej priti do prenehanja izkoriščanja mineralnih surovin. Da lahko nosilec rudarske pravice preneha izkoriščati, mora izpolnjevati pogoje, določene v ZRud-1.⁷ Nosilec rudarske pravice z izpolnitvijo teh pogojev prejme dovoljenje za opustitev rudarskih del, po pravnomočnosti tega dovoljenja pa se mu še izda in vroči odločba, s katero mu prenehajo vse pravice in obveznosti.⁸ Če zakonski pogoji niso izpolnjeni, Ministrstvo za infrastrukturo zavrne izdajo dovoljenja za opustitev rudarskih del. Nosilec rudarske pravice lahko zoper tako odločbo sproži tudi upravni spor, lahko pa se tej pravici odpove.⁹

Šele po pravnomočnosti sklepa o dovoljenju za opustitev rudarskih del lahko nosilec začne zapiralna dela, ki obsegajo dokončno odpravo posledic, ki so nastale pri izvajanju del, in dokončno sanacijo okolja. Če odprava posledic ni mogoča, pa mora nosilec izvesti ukrepe, s katerimi se izključi nevarnost za zdravje in življenje ljudi.

Nosilec rudarske pravice mora v zvezi z zapiralnimi deli imeti potrjen rudarski projekt za izvedbo sanacije okolja. Vsebino projekta določa Pravilnik o rudarski tehnični dokumentaciji (v nadaljevanju: Pravilnik),¹⁰ po katerem se v rudarski projekt za izvedbo sanacije vključi tudi analiza vplivov na okolje oziroma se v njem navedejo tisti ukrepi, ki bodo pripomogli k preprečevanju onesnaževanja okolja.

Po končanju vseh zapiralnih del in po izvedeni dokončni sanaciji okolja lahko nosilec rudarske pravice pri ministrstvu za infrastrukturo vloži prošnjo oziroma zahtevo za izdajo odločbe o prenehanju pravic in obveznosti. K zahtevi mora poleg revidiranega rudarskega projekta priložiti še geodetski načrt novega stanja zemljišča po končani sanaciji in druge podatke ter dokazila, ki jih lahko določa sklep o dovoljenju za opustitev rudarskih del.¹¹

Korak k izboljšanju tega problema je, da je danes na voljo čedalje več ura- dnih evidenc in baz podatkov, ki so prosto dostopne na spletu. Meniva, da bi v luči tega bi bilo smiselno, da se postopoma vzpostavi tudi elektronsko poslovanje pri pridobivanju vse dokumentacije, ki je potrebna za izvedbo sanacije. V praksi se koristnost take prakse sicer že kaže pri uporabi spletne aplikacije

»Elektronski rudarski priglasitveni obrazec«¹² in spletne aplikacije »Rudarska knjiga«,¹³ ki je opredeljena v 13. členu ZRud-1,¹⁴ in pri nadziranju sanacije, saj se lahko rudarski inšpektorji že pred terenskim ogledom lokacije seznanijo z nekaterimi dejstvi, ki jim omogočajo lažjo izvedbo inšpekcijskega postopka.¹⁵

4. Lastniška razdrobljenost rudarskih površin in imetnikov rudarske pravice

Dodatna ovira pri učinkoviti izvedbi sanacije je tudi lastniška razdrobljenost rudarskih površin in imetnikov rudarske pravice. Na podlagi raziskanega namreč meniva, da je z namenom zasledovanja cilja učinkovitosti sanacije, potrebno to izvajati celovito, na vseh povezanih območjih hkrati, kar pa je v praksi zelo redko. Že samo iz primera Rudnika Trbovlje – Hrastnik namreč izhaja, da sanacija na različnih območjih poteka postopoma, z večletnimi premori in »zamudami«. Zato so nekatera rudniška območja po desetletnem izvajanju sanacije še vedno nesanirana. Slednje v praksi ostaja velik problem, zaradi česar se zdi smiselna uvedba poostrenega nadzora nad porabo dodeljenih sredstev za sanacijo. Sanacija se sicer financira iz sanacnine (vsakoletna dajatev rudnika v času njegovega delovanja, odmerjena glede na predviden strošek končne sanacije rudniškega območja),¹⁶ za saniranje območij premogovnikov pa del sredstev iz kohezijskih skladov zagotovi tudi Evropska unija kot del prehoda iz neobnovljivih energetskih virov na obnovljive.¹⁷

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Opombe:

* Študentki četrtega letnika Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

** Članek je pripravljen na podlagi naloge, ki sta jo avtorici pod vodstvom prof. dr. Senka Pličaniča pripravili pri predmetu Pravo varstva okolja v okviru študija na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

¹ Uradni list RS, št. 33/91-I.

² Uradni list RS, št. 14/14.

³ Direktiva 2006/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti ter o spremembi Direktive 2004/35/ES

⁴ Uradni list RS, št. 43/08 in 30/11

⁵ (19. 3. 2023).

⁶ Regionalna razvojna agencija Zasavje: Regionalni razvojni program Zasavske regije 2021–2027. Za- gorje ob Savi 2022.

⁷ Uradni list RS, št. 14/14.

⁸ Uradni list RS, št. 14/14.

⁹ Uradni list RS, št. 14/14.

¹⁰ Uradni list RS, št. 32/17 in 58/17.

¹¹ Uradni list RS, št. 14/14

¹² Barbara Karničnik, Matija Krivic, Andreja Senegačnik, Aljaž Srša in Ana Burger: Predstavitev spletne aplikacije Elektronski rudarski priglasitveni obrazec, v: Andreja Senegačnik (ur.): Mineralne surovine v letu 2021. Geološki zavod Slovenije, Ljubljana 2021, str. 124–131.

¹³ Ana Burger in Marko Tukić: Spletna aplikacija Rudarska knjiga, v: Andreja Senegačnik (ur.): Mineral- ne surovine v letu 2016. Geološki zavod Slovenije, Ljubljana 2016, str. 120–124.

¹⁴ Uradni list RS, št. 14/14.

¹⁵ Simon Friškovec: Nelegalni kopi – nezakonita rudarska dela, v: Andreja Senegačnik (ur.): Mineralne surovine v letu 2016. Geološki zavod Slovenije, Ljubljana 2016, str. 127–135.