TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ob prebiranju del o zgodovini odvetništva v Sloveniji se bralcu vtisne v spomin, da je bilo odvetništvo vse do nastanka prve jugoslovanske države organizirano po deželah, ki so jim pripadali posamezni deli Slovenije, a da so med slovenskimi odvetniki v teh deželah obstajali živahni in redni stiki. Odvetniška zbornica v Ljubljani je pri tem od samega začetka igrala poglavitno, osrednjo vlogo. Kot ena glavnih nalog v prvem obdobju delovanja – tedaj – Kranjske odvetniške zbornice se kaže raznoliko delovanje za uveljavljanje slovenščine v državnih organih nasploh, še zlasti pa na sodiščih.

Ta naloga ni bila omejena le na delovanje zbornice v Ljubljani; njen pomen je bil morda še večji v tistih deželah tedanje države, v katerih Slovenci niso predstavljali večinskega prebivalstva. Številna pisma, ki sem jih odkrila v gradivu svojega deda dr. Franja Rosina, odvetnika v Mariboru, kažejo na to, s kakšno vztrajnostjo in žilavostjo so slovenski odvetniki povsod na ozemlju današnje Slovenije (pa tudi v krajih, ki jih danes označujemo kot »zamejstvo«) vedno znova in znova postavljali zahteve po uporabi slovenščine v javnem življenju, še posebej v sodnih in upravnih postopkih. Ne le to, slovenski odvetniki so bili v prvi vrsti tistih, ki so med prvimi skrbeli za oblikovanje in razvoj slovenske pravne terminologije; vloge odvetnikov Moscheja, Razlaga, Tume, D. Majarona in drugih pri tem ni mogoče spregledati.

Naslednji pomemben dosežek odvetništva nasploh – in s tem tudi zbornice – je gotovo delovanje slovenskih odvetnikov ob koncu prve svetovne vojne in njihov prispevek k oblikovanju in kasneje delovanju narodnih svetov na vseh ravneh, od narodnega sveta Slovenije do pokrajinskih narodnih svetov, med katerimi je zlasti tisti za Štajersko – in odvetniki v njem – odigral odločilno vlogo pri ohranitvi tega dela Slovenije. Odvetnike je v tem času mogoče srečati pri vseh prizadevanjih za mirno ureditev položaja ob razpadu prejšnje države in prav tako pri delu, potrebnem za oblikovanje nove.

Ves čas svojega obstoja pa je odvetniška zbornica uresničevala tudi svojo temeljno nalogo – zavzemala se je in tudi zagotavljala odvetništvo kot samostojno in neodvisno dejavnost. Njena ustanovitev in njen obstoj je v bistvu omogočila šele taka zasnova odvetniškega poklica, katerega temeljni značilnosti sta bili njegova neodvisnost in samostojnost. Njene temeljne naloge - sprejemanje odvetnikov v svoje vrste, ne da bi se v to vključevali državni organi, nadzor nad etičnostjo izvrševanja odvetniškega poklica, samoupravljanje odvetniških zborov – so tiste, ki so bile ves čas njenega obstoja najpomembnejše in so v samem bistvu pomenile raison d'etre njenega obstoja. Za nazaj je težko presojati, v kolikšnem obsegu in na kakšne načine ji je uspelo uresničevati to nalogo, a nekateri posamezni primeri, ki jih navaja Peter Čeferin, kažejo, da je bila na tem področju aktivna.

Ko je Odvetniška zbornica v Ljubljani po letu 1918 svojo pristojnost razširila na tedanjo Dravsko banovino (kakor se je Slovenija tedaj uradno imenovala), je zajela večje območje in seveda večje število odvetnikov, njene naloge pa so ostale podobne, kot so bile dotlej – bila je osrednje stičišče odvetnikov; samostojno je sprejemala odvetnike v svoje vrste, skrbela je za spoštovanje določb poklicne etike in izvrševala tudi disciplinsko oblast na svojem področju.

Zbornica in njeni posamezne člani so dostojno preživeli okupacijo v drugi svetovni vojni: veliko število odvetnikov in odvetniških pripravnikov je bilo aktivnih v narodnoosvobodilnem boju; številni so bili žrtve okupatorjevih represivnih ukrepov – bili so po zaporih, poslani v koncentracijska taborišča; številni na Štajerskem so bili izseljeni. Zbornica sama, ki je ves čas vojne delovala, pa je znala ohraniti primerno distanco do okupacijskih oblasti.

Obdobje po koncu druge svetovne vojne je odvetniški zbornici in odvetnikom prineslo verjetno najtežje preizkušnje, ko gre za vprašanja samostojnosti in neodvisnosti poklica. Odlok Narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije z dne 17. novembra 1944 je predvidel postavitev komisarjev (delegatov) v vseh odvetniških zbornicah Jugoslavije. V Sloveniji je ta »delegat« prevzel vodenje zbornice maja 1945 in jo vodil do izvolitve novega izvršilnega odbora leta 1947. Medtem je bil leta 1946 sprejet Zakon o odvetništvu, ki je odvetništvo opredelil ne kot neodvisno javno službo, temveč kot »nudenje pravne pomoči, pri čemer odvetniki pomagajo državnim organom pri pravilni uporabi zakonov «, če nekoliko poenostavljeno povzamem besedilo zakona; je pa ponovno uvedel določeno obliko samouprave z uvedbo izvršilnega odbora, ki vodi zbornico. V času delovanja »delegata« je bila avtonomija v obliki samouprave zbornice odpravljena, saj je nadzor nad odvetniško zbornico je prevzel »delegat« kot predstavnik oblasti. Toda zadnje zgodovinske razčlembe tega obdobja kažejo »na presenetljivo visoko stopnjo ohranjene (ali dopuščene) avtonomije delovanja, sicer v mnogo ožjem krogu odvetnikov kot pred vojno ... Fazo delovanja delegata dr. Lavriča, zlasti njegov odnos do zborničnih članov ter do zbornice kot institucije, zato po mojem mnenju celo bolj zaznamuje duh kontinuitete kot preloma.« Taka ugotovitev prof. Katje Škrubej, ki je zelo podrobno obdelala vse obstoječe vire, vključno z arhivom OZS, kaže na to, da je odvetniški zbornici tudi v prvih letih po koncu druge svetovne vojne uspelo ohraniti določeno stopnjo neodvisnosti, in ugotoviti je treba, da se je položaj po koncu prvih revolucionarnih let precej normaliziral. Gotovo je bila tudi zasluga Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) in Zveze odvetniških zbornic Jugoslavije, da je odvetništvo v tej državi kot edini med državami vzhodne in srednje Evrope zadržalo status neodvisne in samostojne javne službe v vsem času do razpada skupne države. Nenazadnje je to priznavala tudi Mednarodna unija odvetnikov, v kateri je bila tedanja država edina članica s tega območja. Zavzemanje za lastno avtonomijo v času obstoja avtoritarnega socialističnega sistema in precejšen uspeh pri tem po moji oceni spadata med najbolj pozitivne dosežke OZS.

Položaj zbornice po osamosvojitvi, pri kateri so nekateri njeni člani dejavno sodelovali, zaznamuje predvsem dejstvo, da je okrepila splošno, zlasti mednarodno subjektiviteto. Njena avtonomija je bila v političnem pomenu zagotovljena; število njenih članov in članic se je skokovito povečevalo; prav tako se je spremenila organiziranost posameznih odvetniških pisarn. Najbolj pomembno pa je, da se je bistveno spremenila tudi vsebina odvetnikovega dela, tako zaradi spremenjenega pravnega sistema kot zaradi vstopa države v mednarodne institucije. Vse te spremembe, zlasti povečano število odvetnikov, pa tudi njihova spremenjena vloga, odpirajo za OZS nova vprašanja. Po moji oceni je v današnjih razmerah – poleg številnih drugih vprašanj – njena bistvena naloga zagotavljati spoštovanje norm poklicnega kodeksa. Poleg drugih nalog OZS opravlja tudi funkcijo skrbnika Kodeksa odvetniške poklicne etike, s tem, da vodi disciplinske postopke proti tistim članom, ki so ta kodeks prekršili. Ob povečanem številu članov in članic ter ob današnjih pogojih delovanja odvetnikov je mogoče pričakovati več kršitev in morda tudi njihove odmevnejše oblike.

Izzivi, ki so jim odvetniki izpostavljeni danes, so ne le bistveno večji, kot so bili nekdaj, zdi se mi, da so tudi vsebinsko drugačni. Medtem ko ostaja skrb za avtonomijo odvetniškega poklica temeljna naloga zbornice, bi dosledno uveljavljanje norm kodeksa, čemur se je zbornica tudi doslej posvečala, pomenilo obogatitev nalog, ki jih opravlja.

¹ Več člankov v Pravniku, Ob stoletnici Odvetniške zbornice v Ljubljani, Ljubljana 1986, Čeferin, P.: Odvetniška zbornica Slovenije, Odlomki iz zgodovine, Ljubljana 2006.

² Škrubej, K.: (2017), Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica. Odvetnik in oblast: dr. Igor Rosina (ur. J . Gašparič in K. Škrubej), INZ, Ljubljana 2017, str. 192–193.