TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ustavna komisija DZ je 5. oktobra začela razpravo o vladnem predlogu za začetek postopka za spremembo 160., 161. in 162. člena Ustave RS z osnutkom ustavnega zakona. Predlog uvaja diskrecijsko pravico ustavnega sodišča pri izbiri zadev, ki jih bo obravnavalo.[1]

»Po besedah ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan je ključna sprememba predvidena uvedba načela proste izbire ustavnega sodišča, katere ustavne pritožbe in katere pobude za oceno ustavnosti bo sprejelo v obravnavo. Pri tem bi sodišče moralo upoštevati tako sistemsko pomembnost zadeve, ali gre torej za pomembno ustavnopravno vprašanje, kot tudi pomembnost zadeve za posameznega vlagatelja ustavne pritožbe, torej težo zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za pobudnika oz. pritožnika. O tem, katere zadeve bo ustavno sodišče sprejelo v obravnavo, bi odločala manjšina treh ustavnih sodnikov.«[2]

Na ustavnem sodišču to počnejo že sedaj. Le da brez izrecne podlage v besedilu ustave in z dolgoletnim sprenevedanjem.

»Ministrica je pojasnila, da je cilj razbremenitev ustavnega sodišča, s čimer bi po njihovem mnenju posledično do odločitev v posameznih zadevah prišli mnogo hitreje in znotraj razumnega roka, kar je v zadnjih letih vse večji problem tudi pri ustavnem sodišču. Menijo tudi, da bi se okrepila vloga ustavnega sodišča v sistemu varstva ustavnosti, človekovih pravic in temeljnih svoboščin.« [3] To ocenjujem kot leporečje, ki ne v teoriji ne v praksi nima stvarne podlage. Prav nobenega utemeljenega in prepričljivega razloga ni opaziti, da bi se s tem zelo povečala hitrost odločanja ustavnega sodišča, tudi ne kakovost odločitev.

»S predlaganim pristopom pa je tudi poudarjena vloga rednih sodišč pri varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v posameznih zadevah, je dejala.« [4] Tudi to ocenjujem kot sprenevedanje, ki nima ne teoretične ne praktične stvarne podlage. Na obseg in kakovost varovanja temeljnih človekovih in ustavnih pravic v okviru rednega sodstva taka sprememba ustave nima neposrednega vpliva, ga ne more imeti in ga tudi (predvsem) ne bi smela imeti. To vprašanje je pogojeno izključno z odnosom sodnic in sodnikov rednega sodstva do ustave in ustavnopravnih vsebin, s kakovostjo ustavnopravnega znanja in z veščino ustavnopravnega argumentiranja v odločitvah rednih sodišč. Načrtovana sprememba ustave pa s tem nima prav nič.

Začne se pri pravnem študiju in pravni zavesti. Pri nas je oboje še vedno zelo daleč od ustreznih programskih in izvedbenih izhodišč ter nadgradenj ustavnopravnega in ustavniškega izobraževalnega procesa. [5]

Pritrjujem predlogu za širitev kroga kvalificiranih predlagateljev zahteve za oceno ustavnosti, a brez gotovosti, da se bo »kvalificiranost« res določila dovolj široko. [6] Pritrjujem tudi ustavni vzpostavitvi neposredne povezave med institucijo predsednika Republike in ustavnim sodiščem.[7] Iz istih razlogov kot pred leti pa nasprotujem obujanju in ponavljanju »mantre« o ustavni določitvi »proste izbire zadev«, ki jih bo obravnavalo ustavno sodišče. Zlasti zaradi načina, kako se ta sprememba utemeljuje in kaj se pri utemeljevanju te spremembe zatrjuje: kot razlog in kot cilj.[8]

Ustavno sodišče že dolga leta zavrača ustavnosodne pobude, tudi pritožbe, kot bodisi neutemeljene bodisi ne dovolj splošno pomembne za pravni red. To pa počne tako, da jih bodisi sploh ne analizira (to je domneva, ki jo potrjujejo mnogi indici in logični sklepi, ni pa kategorično dokazljiva z dokaznim gradivom, ker to preprosto ni mogoče) bodisi jih zavrže ali zavrne, o tem pa spiše en kratek odstavek besedila, s prepogostim ponavljanjem stavka o tem, da »trditve v vlogi niso utemeljene«, četudi so še kako utemeljene, ali da ne gre za »splošno pomembno pravno vprašanje«, četudi še kako gre tudi za to, ali da ne gre za zadevo, ki bi »presegala pomen konkretne zadeve«, četudi očitno jo, pa celo, da kršitve ustavnih pravic niso očitne, tudi ko so zelo očitne.[9]

Utemeljene, očitne in splošno pomembne so bile najmanj in najprej v vseh primerih, ko je ESČP sodbe ali sklepe ustavnega sodišča razveljavilo. V vseh teh primerih smo nekateri takoj napovedali, da se bo to zgodilo, ker ni šlo za težka ustavnopravna vprašanja in ker so bile kršitve ustavnih in konvencijskih pravic očitne. Že samo teh odločitev je znatno preveč. Koliko je šele tistih, ki niso bile poslane v Strasbourg, ali pa se ESČP z njimi ni hotelo ukvarjati – ker se z nekaterimi zadevami tudi to sodišče preprosto ne želi ukvarjati. Pri vsem tem pa je morda posebej ironično to, da so se zgodili tudi primeri, ko je redno sodstvo ustrezno in ustavno pravilno zavarovalo neko pravico ali svoboščino pravnega subjekta, ustavno sodišče pa je bilo tisto, ki mu jo je s svojo odločitvijo kršilo.

Ob tem je znano in jasno, da sodišče ob zavrnitvi pobude ali pritožbe ne pripravlja pisnih analiz, v smislu argumentiranih zapisnikov, ki bi jih lahko videli in preverili. Večkrat so (npr. kolega prof. dr. Jurij Toplak, tudi nekateri odvetniki) in smo prosili za vpogled v takšne zapisnike, a smo praviloma naleteli le na molk sodišča, ali pa zavrnitve, ker da gre za interne spise, ki niso na vpogled.[10]

Ob tem se je, kot rečeno, tudi že prevečkrat zgodilo, da sodišče sploh ni želelo presojati zadeve, ki je pozneje dobila vsebinski epilog pred ESČP – z ugotovitvijo kršenja temeljnih konvencijskih pravic. To se je spet zgodilo nedavno, v prekrškovni (!!) zadevi Letonja proti Sloveniji, vloga št. 10397/20, sodba ESČP z dne 6. julija 2013. Kolega dr. Toplak je ob tem poslal pismo ministrstvu in medijem, naj se seznani javnost o tej strasbourški sodbi, pa je bil deležen le molka naslovnikov. Zavržno.[11]

Bistveni razlog nasprotovanja predlagani spremembi ustave pa je še naprej konceptualen in sistemski: v okolju, ker temeljni predpogoji za ustavno formalizacijo te ustavnosodne pristojnosti niso izpolnjeni (in pri nas niso; od študija prava, pravne zavesti, do pravne prakse, odnosa večine – a ne vseh (!) – rednih sodišč (sodnic in sodnikov) do ustavnopravnih vprašanj in pomanjkanja kompetenc za kakovostno reševanje takih vprašanj pred rednimi sodišči, do procesa in postopka volitev sodnikov in sodnic tega sodišča)), se s tem lahko ustvari le še večji ustavnopravni kaos. Dokler se ta problem ne odpravi, zanj pa so potrebna leta trdega dela in velikih sistemskih sprememb, »možnost, da zakonodajalec z zakonom, sprejetim z dvotretjinsko večino, v prihodnje prenese določene pristojnosti Ustavnega sodišča na drugo sodišče« sama po sebi ne obeta nič dobrega.[12] Sprememba bo: ustavnemu sodišču se ne bo treba več sprenevedati glede zavračanja zadev, ker bo za to imelo izrecno podlago v ustavi. Odločitev, ki bodo na ESČP razveljavljene in spremenjene, ne bo več mogoče braniti z izgovorom, da so posledica preobremenjenosti sodišča. In to bo najverjetneje – vse.

Razbremenitev ustavnega sodišča se lahko zgodi samo na en način: da se znatno okrepi poustavljanje pravnega reda,[13] da se pravni red razbremeni neustavnih odločitev sodišč in da se dojame, da poznavanje in upoštevanje odločitev drugih sodišč ni zadeva razlike med angloameriško in kontinentalno pravno tradicijo, ampak razuma, inteligence in etike.

Čez nekaj let bo mogoče videti, če se zelo motim. Zelo si želim, da bi se zelo motil.