TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pripoznava denarnega tožbenega zahtevka, ki se po pravilih
materialnega prava odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, dana
zunaj naroka za glavno obravnavo oziroma v tožnikovi odsotnosti,
lahko pomeni razpolaganje, ki nasprotuje moralnim pravilom
samoupravne socialistične družbe (2. točka 3. odstavka 3. člena ZPP).
Zato sodišče v takem primeru ne sme izdati sodbe na podlagi
pripoznave (2. odstavek 331. člena ZPP), ne da bi o pripoznavi
seznanilo tožnika oziroma ga o njej zaslišalo in mu tako dalo
možnost, da se o njej izjavi (3. odstavek 331. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi toženčeve pripoznave izdalo sodbo,
s katero je slednjemu naložilo, da mora tožniku plačati znesek
240.000 din s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.
Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno
in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti slednji sodbi je tožnik vložil revizijo med drugim tudi zaradi
bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta je po mnenju revizije
v tem, da je prvo sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave kljub
temu, da je toženec razpolagal z zahtevkom v nasprotju z moralnimi
pravili socialistične samoupravne družbe (3. odst. 3. člena ZPP).
Toženec je namreč pripoznal denarni tožbeni zahtevek po šestih letih
pravdanja in to tik pred podajo izvedenskega mnenja v skladu s
katerim je tožnik nameraval svoj zahtevek prilagoditi sedanji
vrednosti. Tako ga je s pripoznavo izigral.
Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge
stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo
sojenje. V razlogih sklepa je navedlo:
Pripoznava tožbenega zahtevka je enostransko dejanje toženca in
pomeni njegovo dispozicijo z zahtevkom, saj na tej podlagi sodišče
brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku
ugodi (sodba na podlagi pripoznave, 1. odst. 331. člena ZPP). Sodišče
torej ne ugotavlja, ali je pripoznava tudi dejansko in pravno
utemeljena (poslediica tega so tudi močno zoženi pritožbeni in
revizijski razlogi). Vendar pa pripoznava nima nujno za posledico
izdajo sodbe na podlagi pripoznave, saj je sodišče ne izda, čeprav so
izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim
stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. člena ZPP), in če je
treba, da se o teh okoliščinah poprej dobijo sporočila, temveč se
izdaja sodbe odloži (2. in 3. odstavek 331. člena ZPP). V primeru, ko
toženec do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, torej
sodišče ne ugotavlja več dejanske in pravne podlage tožbenega
zahtevka (ni več 'nadaljnjega obravnavanja'), pač pa je morebiten
nadaljnji postopek usmerjen v ugotavljanje, ali je pripoznava
(razpolaganje s tožbenim zahtevkom) dopustna ali ne.
Sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim
predpisom o samoupravnih pravicah delovnih ljudi in o razpolaganju z
družbenimi sredstvi ali drugim prisilnim predpisom ali ki nasprotuje
moralnim pravilom samoupravne socialistične družbe (3. odstavek 3.
člena ZPP). V obravnavanem primeru je toženec po šestih letih
pravdanja pripoznal tožbeni zahtevek, in to v trenutku, ko denarni
zahtevek še zdaleč ni predstavljal realne vrednosti lesa in ko je
bilo očitno, da bo tožnik v kratkem ta zahtevek zvišal oz. prilagodil
novim cenovnim razmeram, saj je tožnik na zadnjem naroku za glavno
obravnavo izrecno predlagal, naj izvedenec valorizira vrednost lesa.
Pripoznava po večletnem upiranju tužbenemu zahtevku in obširno
izvedenem dokaznem postopku, ko je sodišče angažiralo dva izvedenca
gradbene stroke, številne priče in opravilo ogled, kaže na očitno
zlorabo pravice. Revizijsko sodišče sodi, da toženčevo razpolaganje v
zanj edino ugodnem trenutku, z očitnim namenom, da izigra nasprotno
stranko in v obliki, ki onemogoča nasprotniku, da kakorkoli vpliva na
nadaljnji tek postopka (pismena pripoznava izven naroka glede katere
se tožnik ni mogel izjaviti), pomeni razpolaganje z zahtevkom, ki
nasprotuje moralnim pravilom samoupravne socialistične družbe in ki
ga sodišče ne bi smelo priznati (2. točka 3. odstavka 3. člena ZPP).
Ne glede na to, da pritožbeno sodišče v svoji odločbi ugotavlja, da
je imel tožnik v času pravdanja možnost svoj zahtevek spreminjati, ga
prilagajati novim cenovnim razmeram, pomeni toženčevo ravnanje ne le
razpolaganje v nasprotju z moralnimi predpisi, temveč tudi kršitev
temeljnih načel ZPP o pošteni uporabi procesnih pravic (9. člen ZPP)
in o prepovedi zlorabe pravic, ki jih imajo stranke v postopku (10.
člen ZPP).
Čeprav gre v obravnavanem primeru za očitno razpolaganje, ki
nasprotuje moralnim pravilom, ki ga sodišče ne bi smelo priznati, pa
revizijsko sodišče za primer, ko gre za dvom, ali je pripoznava
(razpolaganje) dopustna ali ne, opozarja na že uvodoma omenjeno
določbo 3. odstavka 331. člena ZPP, po kateri se izdaja sodbe odloži,
če je treba, da se o teh okoliščinah poprej dobijo sporočila. Na
kakšen način bo sodišče dobilo sporočila, ZPP ne določa, ena od
možnih oblik pa je seznaniti tožnika s pripoznavo in mu tako dati
možnost, da se o njej izjavi. Res da je pripoznava enostransko
dejanje toženca, torej za njeno veljavnost ni potrebno nikakršno
sodelovanje nasprotne stranke (soglasje, vednost), pa bi kazalo
vendarle, zlasti v primerih, ko gre za denarne zahtevke, katere ima
tožnik možnost v postopku spreminjati (zvišati zaradi uskladitve s
cenovnimi razmerami) in ko je pripoznava dana v pismeni vlogi izven
naroka ali na naroku v tožnikovi odsotnosti, omogočiti nasprotni
stranki, da se o njej izjavi in tako preprečiti, da bi se priznala
nedovoljena razpolaganja strank.