TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ustava RS v določbah 29. člena vsebuje minimalne pravice, ki gredo vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi je v 3. alineji določena pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Kot izhaja iz ustaljene (ustavno)sodne presoje, ta pravica ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz ki ga predlaga obdolženec, je pa v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in mora sodišče predlagani dokaz izvesti, razen, če je očitno, da ne bo uspešen. Upoštevaje izpoved J. J., da je obtoženec dejansko opravljal izobraževalne storitve za družbo B. in zanje od družbe C. v obliki bančnih nakazil tudi prejemal plačila, pa se izkaže kot utemeljen dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče R. R., ki bi po navedbah pritožnikov lahko izpovedala o tem, da je obtoženčeva izobraževanja do leta 2012 plačevala družba B. (pravilno: C.). Gre namreč za osebo, ki je bila v kritičnem obdobju glavni predstavnik proizvajalca medicinskega materiala O. za balkansko regijo in ki v obravnavano dogajanje ni bila neposredno vpletena. S svojo izpovedjo bi ta priča lahko pripomogla k razjasnitvi okoliščin v zvezi z izobraževalno dejavnostjo obtoženca, predvsem glede vprašanja, ali je obtožencu edukacijske operacije in predavanja povezana z medicinskim materialom proizvajalca O. plačevala družba C., kot to zatrjuje v svojem zagovoru in pritožbenih navedbah, ali pa morebiti sam proizvajalec. Z zaslišanjem R. R., kar izpostavljata pritožnika, bi se lahko nadalje razjasnila verodostojnost izpovedbe komercialista Z. Z., da je bilo plačevanje izobraževalne dejavnosti stvar dogovora med principalom (O.) in distributerjem (družba B. oziroma C.), ter dejstvo, ki ga je prvostopenjsko sodišče izpostavilo v točki 505 obrazložitve sodbe, da je dr. Ž. Ž., ki je bil demonstracijski ortoped v Belgiji, plačevala neposredno družba O., medtem ko obtoženca, ki je izobraževanja prav tako izvajal z O. izdelki, čeprav z njo ni imel sklenjene pogodbe, ni plačevala. Gre torej za dokazni predlog v korist obtoženca, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo izvesti, ne pa da ga je zavrnilo z utemeljitvijo, da ni bil zaposlen v družbi B. in zato ne more ničesar vedeti o dajanju nedovoljenih denarnih nagrad obtožencu s strani predstavnikov družbe B. in z njo povezane družbe C.

Pritožnika nadalje pravilno zatrjujeta, da v dokaznem gradivu ni podlage za zanesljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da so bili (tudi) zneski 3.500,00 EUR navedeni pod zap. št. 11, 12, 13, in 14 tabele izračunani na podlagi števila dejansko dobavljenega posameznega medicinskega materiala (O.) v tem obdobju. Utemeljene so pritožbene navedbe, da so okoliščine v zvezi s temi nakazili oziroma plačilom pod zap. št. 14 povsem drugačne kot pri ostalih nakazilih, saj v teh primerih v listinski dokumentaciji spisa ni lastnoročnih izračunov obtožencu plačanih zneskov, časovna obdobja dobave medicinskega material SB so pod zap. št. 12, 13 in 14 določena mesečno, poleg tega gre za štiri zaporedna plačila enakih "okroglih zneskov" v višini 3.500,00 EUR, medtem ko so se prejšnji zneski med seboj razlikovali. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da dokazni zaključki izpodbijane sodbe, da gre tudi v teh primerih izključno za plačilo nedovoljenih denarnih nagrad, temeljijo na podatkih o namenu nakazil, ki po oceni prvostopenjskega sodišča, enako kot pri predhodnih nakazilih, predstavljajo obdobje dobave medicinskega materiala, nadalje na enakem načinu knjiženja na konto 489900, ki po seznamu kontov družbe C. predstavlja "marketing commissions" (marketinške provizije), pri nakazilih pod zap. št. 12, 13 in 14 tabele pa je izpostavilo še t. i. "invoice", ki so bili izdelani v družbi B. zaradi zniževanja davčne osnove družbe C. v Avstriji in zaradi evidentiranja odliva sredstev iz družbe. Kljub temu, da v zvezi s plačili denarnih zneskov pod zap. št. 11 do 14 tabele v listinskih dokazih ni t. i. obračunov dobave in konkretnih izračunov nedovoljenih denarnih nagrad v povezavi z dobavo medicinskega materiala O. SB (kot so pri nakazilih pod zap. št. 1 do 3 in 5 do 9 tabele) in ne glede na že navedene razlike od predhodnih plačil, je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni zaključek, da so tudi ti zneski (3.500,00 EUR) izračunani na podlagi števila dejansko dobavljenega posameznega medicinskega materiala O. v tem obdobju. Takšne presoje pa ni pojasnilo s konkretnimi razlogi, ampak se je le posplošeno sklicevalo na predhodne dobave ("tako kot v predhodnih obdobjih dobav"), zato sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe v tem delu niti ne more preizkusiti oziroma se opredeliti do pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar narekuje njeno razveljavitev.