TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

- Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba v III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

"III. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61807/2016 z dne 13. 6. 2016 se v celotnem še nerazveljavljenem delu razveljavi in je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek 4.247,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2016 dalje.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.039,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje."

- Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 718,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Pritožba utemeljeno opozarja, da pogodba z 8. 11. 2006 ni novacija. Novacija je sporazum, s katerim se upnik in dolžnik dogovorita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, pri tem pa ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (prvi odstavek 323. člena OZ). Novacija ni kakršnakoli sprememba obstoječe obveznosti, temveč samo tista, ki bistveno posega v dejanske ali pravne značilnosti obstoječe obveznosti. Obstoječa obveznost s pogodbo z 8. 11. 2006 ni bila bistveno spremenjena oziroma ni bila spremenjena do te mere, da bi bil dogovorjen drugačen glavni predmet pogodbe. Kot nova glavnica so bile oblikovane le že zapadle obveznosti toženca, v njegovo korist pa sta bila spremenjena dogovora o stranskih pogodbenih obveznostih - o roku plačila in o obrestih.

ZPotK je v prvem odstavku 22. člena res predpisal, da mora dajalec kredita pred pričetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev. Nadalje je v prvem odstavku 21. člena določal, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katerokoli določilo tega zakona. Na navedeno zakonsko določbo je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, vendar ni upoštevalo, da morata biti oba pogoja, torej nasprotje z zakonom in to, da je določilo v škodo potrošnika, izpolnjena kumulativno. V tej zadevi nista. Toženec je med postopkom sicer navajal, da je bila pogodba z 8. 11. 2006 sklenjena v njegovo škodo, a svojih navedb ni pojasnil. Po stališču pritožbenega sodišča podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti in znižanje obrestne mere za dolžnika praviloma pomenita ugodnost, ne oškodovanja. Smiselno enak zaključek glede tega, da pogodba z 8. 11. 2006 ni nična, izhaja tudi iz določb Zakona o varstvu potrošnikov (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot in drugi odstavek 23. člena ZVPot v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZPotK).

Utemeljen je pritožbeni očitek, da terjatev tožnice zaradi sklenitve pogodbe z 8. 11. 2006 ni zastarana. Ta pogodba je po vsebini pogodba o pripoznavi dolga (364. člen OZ), ki pretrga zastaranje, zaradi česar zastaralni rok začne teči znova. Dogovor upnika in dolžnika o določitvi novega roka za izpolnitev obveznosti je namreč konkludentno dejanje, ki pomeni pripoznavo dolga.

Toženec se je svojo kreditno obveznost zavezal vračati obročno. Njegova obveznost predstavlja celoto, kar pomeni, da je ena obveznost z obroki kredita razdeljena na več delov. Zato je začetek teka zastaralnega roka potrebno presojati od zapadlosti celotnega kredita v plačilo. Zastaralni rok je pričel teči prvi dan po zapadlosti zadnjega obroka toženčeve obveznosti - po izteku dobe 60-ih mesecev, ki so bili dogovorjeni s pogodbo z 8. 11. 2006, torej šele z začetkom decembra 2011. Ob vložitvi predloga za izvršbo 13. 6. 2016 zastaralni rok zagotovo še ni iztekel, zato je zahtevku tožnice potrebno ugoditi.